Knjiga / Maylis de Kerangal: Rojstvo mostu

+ + + +

Tehnološki realizem

Francosko avtorico Maylis de Kerangal (letnik 1967) smo v slovenščini že brali, Bežiščnica na vzhod je nekakšna z ljubavno zvezo oslajena transsibirka: v bolj natlačenih in goratih predelih Evrope so nekateri pač očarani z vsemi časovnimi pasovi in prostranstvi, ki jih reže vlak, in nastal je žanr vlakovnega romana. Bistveno bolje jo je odnesla z romanom o transplantaciji Pokrpajmo žive, kjer je stvarno prepričljivo okoli operacijske mize zbrala vse, ki pri odvzemanju in presajanju organov sodelujejo, od darovalca do obdarovanca in tudi dejavnejših akterjev, hkrati pa razkrila etične postulate presaditve: to je mogoče pravzaprav šele z novo definicijo smrti, ki je predvsem odsotnost možganske aktivnosti.

Tokratni roman, Rojstvo mostu, je gradbeniška freska, ki se malo napaja pri dokumentarcih o megaprojektih in megazgradbah. Velepomembni in samozagledani župan mesta Coca se v Dubaju navduši nad tem, da je mesto eno samo gradbišče, in hoče zgraditi most, ki bo povezoval bregova – enega že povsem urbaniziranega in drugega, ki so ga zaskvotali in priposestvovali reveži in na katerega še vedno prihajajo Indijanci, sicer izrinjeni v džunglo.

Kerangalova pravzaprav izpisuje zgodbo vsake kolonizacije od začetnih nesporazumov do iztrebljanja domorodcev, na čelo procesa postavi pionirje, ki so se medtem obogatili z rečnim prometom in se seveda zavedajo, da jim bo most spodnesel privilegije in prekinil sanjsko službo.

Potem združuje zgodbe delavcev, od mladoletnega Kitajca, ki je pobegnil s podobnega, le slabše plačanega dela na gradbišču doma, do šoferke in vodje projekta; popisuje sidranje jeklenic, utrjevanje temeljev, betonarno in transport izdelanih profilov, vse. Vidimo, da se je tokrat spet potrudila in se oborožila s podatki, fazami gradnje, morebitnimi ovirami in podobnim. Ob tem dovolj uspešno, morda malo trivialno poveže posamezne zaposlene, ki imajo še nekoliko več časa za spoznavanje in zadevanje in pijančevanje v tistih treh tednih, ko ekologi, obročkarji, ki se imenujejo ornitologe in so vedno v službi (lobijev), dosežejo prekinitev zaradi gnezdenja.

Kerangalova postavlja pred nas abstraktno shemo razvoja, od krčenja dežele do pretirane eksploatacije. Takšna abstraktnost ji omogoča, da piše bolj splošno, to privede do ponekod dolgega in abstraktnega, na nič nanašajočega se stavka, s katerim kar uspešno napihuje volumen romana. Vendar je tudi tu dovolj spretna, da ne zdrkne proti sentimentalnosti in ne zagrezne globlje v kičeraj.

Rojstvo mostu je spisano v slogu kolektivnega socrealističnega romana o tem, kako se je kalilo jeklo in kako beseda človek ob takšnih podvigih spet ponosno zazveni. Le da je namesto proletariata, ta je seveda zraven, a neosveščen in izžet, tokrat glavna tehnologija, bagri in mešalci, žerjavi in transportni šlepi, potapljači in viličarji, in zdi se, da je roman posvečen strojem in fascinaciji z njimi, ne da bi pri tem docela pozabili na temno plat, na ekologijo