Moj oče, Riko Debenjak

Rodil se je v Kanalu na Soči in na svoj rojstni kraj je bil zelo navezan; do konca je skrbno hranil domovnico iz leta 1920, v predfašistični Italiji še dvojezično.* Od sorojencev sta dva umrla v otroških letih, sedem pa jih je preživelo: poleg njega še trije starejši bratje ter ena starejša in dve mlajši sestri. Mlajši sestri sta poročeni ostali v Italiji, starši ter pet otrok pa so emigrirali v Jugoslavijo. Vsi štirje bratje so začeli pri železnici, najstarejša dva sta se osamosvojila kot podjetnika in se nato nastanila v Zagrebu, s seboj sta odpeljala bolnega očeta, ki je kasneje umrl in so ga pokopali na Mirogoju. Mati je ostala pri tretjem sinu v Vojvodini in tam umrla leta 1943. Po vojni so jo prekopali in pokopali zraven moža. Po vojni sta bila oba očetova starejša brata, Tone in Jože, v Zagrebu in zaposlena v špedicijskih podjetjih, brat Mirko je bil pri železnici na Ptuju, sestra Marija je živela v Ljubljani, mlajša sestra Ivanka je bila v Bologni, najmlajša, Flora, pa v Petelinjah pri Pivki.

Pot Rika Debenjaka se je prav tako začela pri železnici, a prijatelji, ki so opazili njegov talent, so mu svetovali, naj ga izšola. Tako je šel na Umetnostno akademijo v Beogradu. Ko je dobil jugoslovansko državljanstvo, se je šel izpopolnjevat v Pariz. Po vrnitvi v Ljubljano, kjer je imel bratrance, je hudo zbolel (novotvorba na trtici, ki jo je dr. Cholewa žal napačno imel za maligno in ga izpostavil obsevanju z rentgenom). Vsa vojna leta je moral hoditi s palico, v čevljih pa je imel do smrti posebne vložke. V času hude bolezni je pod vplivom zelo pobožne matere razmišljal, da bi bil cerkveni slikar, in je temu žanru posvetil nekaj slik.

Moji spomini iz vojnih let pa govore o tem, kako smo se po smrti slikarja Riharda Jakopiča leta 1943 preselili iz Zgornje Šiške v njegov atelje (tam smo ostali do leta 1955, prostor je bil brez vode in sanitarij, do obojega se je prišlo pod kapom, prehoditi je bilo treba okoli 20 metrov). Tam je imel oče majhen tiskarski stroj in slikarsko stojalo, v prostoru pa smo tudi spali, kuhali in jedli ter sprejemali obiske. Skupaj s slikarskim in grafičnim materialom je oče hranil tudi lastnino Božidarja Jakca (ob Jakčevem odhodu v partizane so jo shranili njegovi prijatelji). Spominjam se, kako je slikal očarljiva tihožitja, cvetlice v vazah in razno hrano (kose mesa, tunino, solato ...), ki je bila takrat vir hrepenenja,** od grafik pa se spomnim tankočutnih suhih igel in ujedank (radirank) z motivi starodavne domačnosti. Naredil je tudi kar nekaj ekslibrisov. Ker je bila moja mama Berta v službi, bila je profesorica klasičnih jezikov***, je bilo ob nihajočih prihodkih od prodaje slik in ilustracij mogoče spodobno shajati.

Med vojno je oče na svoj tihi način marsikaj storil za osvobodilno gibanje, v njegovem koledarčku iz leta 1945 sem našel zapis, da ga ni vodila misel na zasluge.

Na obisk so bolj ali manj redno prihajali književniki, zlasti pesniki, katerim je ilustriral zbirke. Zelo sta prijateljevala z Ivanom Čampo, a tega so Italijani kmalu ustrelili kot talca. Bogomirja Magajno, zdravnika psihiatra, so Italijani prisilno mobilizirali, pred tem in po tem je bil reden gost. Že tedaj je k nam prihajal Alojz Gradnik, kateremu je oče tudi opremil pesniško zbirko; mama je ohranila v spominu njegove besede ob zgodbi, ki jo je izvedel, ko so se po kapitulaciji Italije vrnili preživeli taboriščniki z Raba: »Moral sem napisati pesem.« To je bila presunljiva Rabska balada. Druženje z Gradnikom je bilo spet zelo intenzivno leta 1952, ko ga je oče trikrat portretiral in mu ilustriral zbirko. Redno je prihajal Jože Dular, nekoč me je samega doma presenetil Finžgar. Naša soseda je bila Kristina Brenkova, ki je k nam prihajala skrivat ilegalni material. Od likovnikov so mu bili posebno blizu Marij Pregelj (temu je vsaj enkrat pomagal tiskati grafiko), Maksim Gaspari ter kiparja Zdenko Kalin in Karel Putrih.

Med vojno je oče na svoj tihi način marsikaj storil za osvobodilno gibanje, v njegovem koledarčku iz leta 1945 sem našel zapis, da ga ni vodila misel na zasluge. V programu »prostovoljnega dela« po vojni je sodeloval pri restavriranju in kopiranju del Vincenca iz Kastva v Bermu in Hrastovljah. Kot slikar pa je v povojnih letih odkril žareče barve Dalmacije. Leta 1947 sva bila na počitnicah v Kaštelih; zanimiva anekdota od tam je bila, da sta ga dva tedanja hrvaška ministra povabila na jahto Dalmacija, ki je prej pripadala kralju Petru, in smo z njo obpluli otok Čiovo. Pomembneje pa je, da je tedaj naslikal kar nekaj krajin. Še bolj žareča je bila krajina na Hvaru, kjer smo bili leta 1949 vsi trije, in na mnogih kasnejših počitnicah.

Čas realnega socializma je bil manj ugoden za svobodnega umetnika, zato je bil zelo vesel službe profesorja na Šoli za umetno obrt. Ta je od njega zahtevala, da se predvsem posveti grafiki. V njegovo grafiko so zdaj vstopile barve. Ker je za del počitnic redno hodil v Poljansko dolino, se je najprej navdušil za panjske končnice in si jih nabral manjšo zbirko (del te ima danes znani čebelar Koželj). Po seriji grafik na temo panjskih končnic se je obrnil k drugim starosvetnim izdelkom, pa k sledovom na ometu, pa k morskemu dnu, pa k strukturi drevesne skorje.

Vmes je nastopil službo na Akademiji likovnih umetnosti. Tu je razvil množico grafičnih tehnik. Bil pa je tehnični perfekcionist. Tam nekje pri 17 letih sem se mu ponudil, da mu bom pomagal pri težaškem delu vrtenja tiskarskega stroja. Akademija je bila tedaj na podstrešju Gimnazije Poljane. Vzel me je s seboj, a je kmalu zavrnil mojo pomoč, ker je moral sam čutiti pritisk ob tiskanju. Spričo tega perfekcionizma je razumljivo, zakaj je tiskal grafike v tako malo izvodih – nekatere samo v dveh do treh, pa še ti imajo oznako épreuve d’artiste (umetnikov preizkus). Grafične tehnike, ki omogočajo celo tisoč izvodov, so bile zanj že v načelu nesprejemljive.

Še enkrat se moram vrniti v leto 1952. Na svoj rojstni dan 8. februarja je zapisal: »Danes sem dopolnil 44 let. Edino, česar si želim, je, da bi po 12 letih mogel iti in malo pogledati v širni svet. Kako hudo je, ne videti likovnega razvoja zadnjih desetih let.« A tedaj se je Jugoslavija že odpirala in tako sta s Putrihom avgusta dobila potrebne dokumente za obisk Beneškega bienala (potrebni so bili jugoslovanski papirji in pa vizuma Zavezniške vojaške uprave v Trstu ter Republike Italije). Dve leti kasneje je bil med razstavljavci na tem bienalu, obiskali pa so ga vsi profesorji na Likovni akademiji z družinami: z ladjo Burja, ki jo je vodil znameniti kapitan Naglič,**** smo odpluli v Benetke in na njej tam bivali teden dni. Ljudem, ki ne razumejo tedanjih razmer, bo neumljivo, da sta bila med udeleženci tudi zakonca Boris in Vida Fakin, prvi bolj znan pod pisateljskim imenom Igor Torkar. Kot je znano, je bil obsojen na dachauskih procesih in nato na tihem izpuščen, sodno rehabilitiran pa šele leta 1971. Ker je bil po študiju kemik, je dobil službo profesorja tehnologije na likovni akademiji. Način, na katerega so tedaj na tihem popravljali, kar se je po škandaloznih dachauskih procesih sploh še dalo popraviti, je bil pač izogibanje javnemu priznanju: »Narobe smo storili.« Igor Torkar je očetu ob njegovi 50-letnici (1958) poklonil Gradnikov prevod Michelangelovih sonetov, vanj pa vpisal pretresljiv svoj sonet, del katerega je kasneje vgradil v zaključno pesem Jetniških sonetov.

Prelomnica v očetovem umetniškem ustvarjanju je bilo osvajanje kozmosa. Že od nekdaj je imel dve ljubezni, v katerih mu nisem mogel slediti: nogomet in astronomijo. Kot fant z očali (takrat so bila steklena) sem se izogibal igram z žogo, navduševalo me ni niti gledanje. On pa je od ustanovitve navijal za Odred (poznejšo Olimpijo) in je redno obiskoval nogometne tekme za Bežigradom. Razočaranje nad mano je potem lahko kompenziral z vnukom ... Naučil pa me je dobro kolesariti, tako da se v študentskih letih s kolesom (tedaj so bila kolesa še brez prestav) nisem ustrašil niti vrhniškega klanca niti enodnevnega izleta Ljubljana–Rodik–Ljubljana. Tudi pri vožnji avtomobila sem prevzel njegovo načelo: nikoli se ne zanašaj, da bodo drugi vozniki vozili tako, kot je prav.

Astronomija je njega navduševala, meni pa je bila področje narave nekje ob robu zanimanja; to je pri meni veljalo življenju, evoluciji in antropologiji. Na svoj tihi način je podpiral tudi to mojo usmeritev. Zanj pa je bil kozmos že od nekdaj vir hrepenenja.

In ko se je začelo osvajanje kozmosa, ga je to naravnost presunilo. Naredil si je celo nekaj fotografij televizijskega zaslona s slikami izstrelitev.

Cikel Magične dimenzije je zato postal ime za vse, kar je ustvaril po tem: v to so se prelile vse linije abstrakcije, ki so se prej kazale v različnih motivih. Ustvaril je množico grafik na kozmično temo in vztrajal pri njej, dokler je še bil fizično pri močeh, da se je lahko ukvarjal z grafiko. K temu ciklu je ustvaril tudi dve olji.

Zanj je bil kozmos že od nekdaj vir hrepenenja. In ko se je začelo osvajanje kozmosa, ga je to naravnost presunilo. Naredil si je celo nekaj fotografij televizijskega zaslona s slikami izstrelitev.

Ker se je ves čas počutil kot slikar in grafik, se je potem obrnil samo k slikanju. Njegove zadnje slike so otožni spominski portreti.

Za konec še nekaj o njegovem javnem delovanju. V nekem trenutku je dobil vlogo pri kulturni izmenjavi s tujino. V Beogradu je naletel na razmere, ko so v tujino pošiljali po načelu »20 iz Beograda i jedan iz unutrašnjosti«, čemur je takoj naredil konec. Težko bi mu namreč ugovarjali, saj je bil nosilec številnih mednarodnih nagrad. Kot profesor na likovni akademiji je pomagal pri vzponu zelo vidnim slovenskim in jugoslovanskim talentom. Z vsem srcem je bil pri ustanavljanju Grupe 69.

Ves čas pa je bil navezan ne samo na Slovenijo, temveč tudi na svoj rojstni kraj. Kanal ob Soči je eden tistih slovenskih krajev, kjer se je rodilo nadpovprečno veliko ustvarjalcev, in ob spominu na Valentina Staniča, Marija Kogoja, Antona Nanuta, Ivana Čarga ter še več drugih tam trajno živi spomin na Rika Debenjaka. Tam je tudi galerija z njegovim imenom, kateri je sam podaril mnogo grafik; te vsako leto razstavljajo v poletnih mesecih. Občina je zgledno uredila prostore v historičnem jedru kraja, v galeriji rada razstavljajo vrhunska imena. Žal pa je naša država mojstrska v ustvarjanju birokratskih ovir, zato ne najde načina za ustrezno podporo galeriji.

Opombe: *
Domovnico in njegov osebni arhiv sem podaril občini Kanal, zanjo ga hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. V njem so tudi pisma pomembnih slovenskih književnikov in likovnikov. Poznati je treba njihove podpise: Dori in Tatjana = Jakac in žena; Maksim in Olga = Gaspari in žena; Goffredo Magaina je naslov Bogomirja Magajne v italijanski vojaški bolnišnici. Marsikak osebni spomin se mi je ob tem arhivu okrepil.
** Pisatelj Jože Dular je zabeležil anekdoto o zarebrnici: »Riko,« pravi moja mama, »hitro končaj slikanje, da jo bom lahko spekla.«
*** Mama je na Poljanski gimnaziji dobila prvo službo leta 1939, ko je takratna klerikalna oblast hotela postopno odpraviti koedukacijo na klasični gimnaziji in ustanoviti posebno žensko klasično gimnazijo na Poljanah. Med vojno in nekje do petdesetih let je bila profesorica na klasični gimnaziji in tam je prenašala tudi šikaniranje ravnatelja Bajuka med vojno. Kasneje je bila spet v službi na Poljanski gimnaziji do odprave latinščine, upokojitev pa je dočakala na OŠ Majde Vrhovnik.
**** Vladimir Naglič (1896–1966) je bil pomorščak od leta 1915, po prvi svetovni vojni v jugoslovanski mornarici kot kapitan bojne ladje, od 1943 v NOVS. Po vojni je prevajal iz ruščine, nemščine in angleščine (okoli 30 knjig), napisal pa je Kratke zanimivosti iz pomorstva (1951) in bil soavtor Pomorske slovenščine (1961), nepogrešljivega terminološkega priročnika.