Lale in Gita:
32407 in 34902

Beseda Auschwitz je dandanes sinonim za nedoumljivo človeško trpljenje. Je kraj, kjer so nacisti v svojih blodnjah o »končni rešitvi« judovskega vprašanja v plinskih komorah umorili več kot milijon ljudi, njihova trupla zažgali v krematorijih, pepel pa stresli v močvirje. Je kraj, kjer so se oficirji SS-a in njihovi pomagači surovo izživljali nad zaporniki in zapornicami, jih mučili, umorili zaradi drobne napake, včasih le napačnega pogleda. Grozot Auschwitza danes ne moremo zares doumeti. »Le tisti, ki so preživeli ta pekel, lahko zares razumejo,« nam je predlani v intervjuju dejala Sonja Vrščaj, ena izmed 2300 Slovencev in Slovenk, ki so na svoji koži izkusili grozote tega uničevalnega koncentracijskega taborišča. Klena Kraševka, ki je bivala kot politična zapornica v Auschwitzu od junija do oktobra 1944, se je po vojni vrnila na kraj množičnega zločina tudi zato, da bi se »prepričala, ali je res bilo tako, kot mislim, da je bilo. Ob pogledu na barake in krematorije sem dobila potrdilo, da smo živele v peklu,« nam je dejala Vrščajeva. Le v Auschwitzu so internirance in interniranke – ne samo Jude, temveč tudi Rome, Sinte in politične zapornike iz celotne Evrope – ob prihodu v taborišče poskušali razčlovečiti z vtetoviranjem taboriščne številke.