Smrtonosno partnerstvo
Zrušenje viadukta v Genovi: po desetletju eksperimentov navdušenje nad javno- zasebnimi partnerstvi plahni. Tudi v Sloveniji.
Viadukt groze v Genovi: zakaj ta tip mostu, ki so ga zaradi napak zaprli celo v Libiji, v Italiji še vedno stoji in zakaj se je njegov upravljalec znova in znova odločal za popravila manjših napak, namesto da bi zgradil novega?
Viadukt Polcevera v Genovi je bil odprt leta 1967 in je od tedaj, s svojimi od daleč vidnimi, betonskimi piloni veljal za simbol mesta in njegove mobilnosti. Toda gradbeni strokovnjaki so že zelo hitro začeli opozarjati, da most, ki je v šestdesetih veljal za inovativno in poceni rešitev, pomeni tudi tempirano bombo, katere eksplozijo je nemogoče napovedati. Njegov leta 1989 umrli avtor Riccardo Morandi se je namreč odločil za gradnjo, pri kateri so bili skorajda vsi jekleni elementi potopljeni v beton. Morandi je, verjetno zaradi estetskega videza, zakril celo del nosilnih jeklenic. Taka gradnja z manj jeklenimi elementi je sicer most pocenila, je pa bilo zaradi tega njegovo vzdrževanje skorajda onemogočeno. Še huje, dvajset let kasneje je celo Morandi sam ugotovil, da v nasprotju s pričakovanji beton poka in ne more ščititi jeklenih elementov pred korozijo. Na svetu sta bila nato po tem patentu zgrajena le še dva mosta, eden v Venezueli, ki je zaprt in kjer so alternativo začeli graditi pred 12 leti, in drug v Libiji, kjer so ga lani inšpektorji prav tako zaprli zaradi razpok in nevarnosti zrušitve.