Hrvaška / Heni Erceg: V imenu prepovedi
Desničarske skupine s pozicije nacionalne kulturne dediščine odločajo, kaj se sme in kaj ne. Kdo sme pisati in kdo ne. Komu je dovoljeno ojkati in komu ne.
Dolgo so imeli skupno državo, pa so jo uničili. Skupno književnost in skupen jezik, pa so ga razdelili na dva. Identična! Imeli so skupno glasbo … Zdaj si želijo, da ne bi bilo tako. Vse, kar jim je konec koncev ostalo, je banalni grozeči nacionalizem, s katerim sejejo strah, sistemsko preobraženi v cenzorje, prepovedovalce vsega, kar imajo za sovražno, srbsko, torej četniško. O legitimnosti predstave, koncerta, festivala, o umetniški svobodi ali bolje o demokratičnih navadah nihče več ne sprašuje kulturnih delavcev ali pač od strahu onemele ministrice za kulturo, ampak njih, branitelje, ki so ob pomoči oblasti končno vzpostavili vladavino nesvobode, diktaturo povprečnosti, ki jim je prepuščeno, da so moralni, kulturni razsodnik in po potrebi deratizator. Tiste torej, ki kje v kakem zakotju ali na mestnih dvoriščih na ražnje natikajo jagenjčke, potem pa se nalivajo z žganico in na vse grlo prepevajo svoje gange, rere in ojkalice, torej napeve, ki so bili v odročnih balkanskih koncih dolga stoletja dejavnik združevanja tam živečih plemen. Hrvaških in srbskih.