Opešana univerza

V drugi avgustovski številki Mladine je bil objavljen proglas »Univerza danes«. Na sliki vidimo pročelje stavbe Kranjskega deželnega dvorca, v katerem je sedež rektorata Univerze v Ljubljani, pred pročeljem pa veliko rdečo preprogo, ki morda namiguje na praznovanje stoletnice Univerze prihodnje leto. Za pročeljem je mogoče uzreti pomenljivo dolgo senco, ki pada za stavbo, in podporni leseni steber, ki pročelje drži pokonci.

Ob tej podobi sem se lahko le kislo nasmehnil. V visokem šolstvu ta podporni steber, ki je v preteklih letih nekajkrat zagrozil s tistim neprijetnim zvokom nalomljenega lesa, še kako občutimo. Najprej, kakopak, pri denarju.

Desetletno zategovanje pasu

Ena od večjih zarez v financiranje visokega šolstva v Sloveniji je bila narejena ob bolonjski reformi. Takratna vlada je obljubila brezplačen študij na prvi in drugi bolonjski stopnji, a obljuba je bila narejena s figo v žepu. Na univerzah smo namreč štiriletne programe vsebinsko preoblikovali v petletne, kot je zahtevala reforma, a država petega letnika nikoli ni finančno pokrila: v proračunu za reformo visokošolskega sistema ni namenila niti enega dodatnega evra. Ob uvajanju bolonjske reforme je bilo izračunano, da je za izvedbo petega letnika na državni ravni potrebnih dodatnih 50 milijonov evrov, a tega očitno nihče ni slišal. Ali hotel slišati. V to smo nedopustno tiho privolili tudi na univerzah. Tako nas peti letnik, ki smo ga pridobili ob bolonjski reformi, še naprej tolče po glavi in v že tako podhranjenem visokem šolstvu ustvarja dodaten minus.

Bolonjska reforma je obljubljala več individualnega dela s profesorji in manjše skupine, kar bi zahtevalo tudi večjo vključitev mladih na asistentskih mestih, a za vse te oblike dela danes preprosto ni denarja. Obljubljala je večjo izbirnost vsebin, a resnici na ljubo pogosto izvajamo zgolj zakonsko določeno minimalno izbirnost, saj za dodatne vsebine ni denarja. Denarja ni niti za vzpostavitev novih programov z novimi vsebinami in mladimi znanstveniki in znanstvenicami: če želiš vzpostaviti nove programe, moraš ukiniti stare – kot da bi bila znanost seštevek z ničelno vsoto.

Drugi finančni udarec je visoko šolstvo doživelo v času finančne krize. Ta je v svojih »najboljših letih«, predvsem po letu 2012, univerzam odvzela 12-odstotni delež financiranja, kar je nekatere javne fakultete potisnilo na rob preživetja, Slovenijo pa na rep evropskih držav glede na delež BDP-ja, ki ga namenja visokemu šolstvu. Že leta 2014 smo bili po podatkih Eurostata pod evropskim povprečjem, ki je znašalo 1,3 odstotka BDP-ja. Zaostali smo za večino EU-držav, pa tudi za nekaterimi drugimi, recimo Srbijo. Enako strmo zaostajamo tudi na področju financiranja raziskovanja, na kar vztrajno opozarjamo na Shodih za znanost.

Zaradi varčevalnih ukrepov in zmanjševanja števila zaposlenih smo v teh letih izgubili skorajda celo generacijo potencialnih mladih pedagoških in znanstvenih delavk in delavcev ali pa smo jih v najboljših primerih porinili v prekarno sodelovanje, ki mu ni videti konca. Hkrati je država financirala in spodbujala zasebno visoko šolstvo in podeljevala koncesije tudi za take programe, ki so vsebinsko podobni programom javnih univerz.

Opisani finančni rezi v visoko šolstvo in najrazličnejše racionalizacije so javne univerze v zadnjih desetih letih naredili »vitke« – tako zelo, da v simbolnem smislu od njih morda res ostaja predvsem pročelje. Tak zaključek bi bil sicer nepošten do številnih vidnih in tudi mednarodno odmevnih raziskovalnih in znanstvenih uspehov in pedagoških dosežkov kolegic in kolegov v našem akademskem prostoru, a finančna podhranjenost visokega šolstva v Sloveniji je dejstvo.

Na javnih univerzah smo v preteklih letih – morda z izjemo sindikatov – preveč molčali, prehitro pristajali na zategovanje pasu in finančne reze ter se prepogosto ukvarjali sami s seboj in z ekscesi nekaterih posameznikov v vrhovih univerzitetnih institucij. Tisti, ki so lahko, so rešitve iskali v pridobivanju tržnih projektov, četudi ti včasih nimajo dosti zveze z znanostjo, preostali so lahko zgolj životarili.

Ko je bilo jeseni leta 2016 izborjenih nekaj pomembnih sprememb in dopolnitev Zakona o visokem šolstvu, smo si na fakultetah malo oddahnili. Sprejeta je bila namreč določba, da se proračunska sredstva za študijsko dejavnost postopno povečujejo, dokler se najpozneje v petnajstih letih ne doseže raven 1 odstotka BDP-ja. Zakon določa, da se v letih do srednjeročne uravnoteženosti proračuna države financiranje visokega šolstva nominalno ne zmanjšuje, proračunska sredstva pa se po dosegu fiskalne uravnoteženosti proračuna povečujejo postopno za enakomerni odstotni delež do 1 odstotka BDP-ja, če je rast slednjega pozitivna.

Ob tej spremembi se je za trenutek zazdelo, da so preseženi časi, ko so proračunska sredstva lahko pomembno zanihala v negativno smer. Omenjena določba je varovalka, ki naj bi vse to preprečila, a pristajanje na petnajstletni rok, ki ga vsaka vlada lahkotno obljubi, saj presega njen mandat, pomeni še dolgo životarjenje visokošolskega prostora. V letošnjem letu se je delež financiranja resda nominalno povečal, a glede na BDP se je financiranje v primerjavi s preteklim letom v resnici celo za malenkost zmanjšalo in znaša 0,55 odstotka BDP-ja. En odstotek BDP-ja se tako danes zdi še bolj oddaljen kot leta 2016, zato so nujna takojšnja in aktivna pogajanja z novo vlado za zagotovitev zadostnega financiranja visokošolske študijske dejavnosti, ki bi moralo biti primerljivo vsaj z evropskim povprečjem.

»Lepote« kosovnega financiranja

Obstoječe financiranje visokega šolstva v Sloveniji je integralno na podlagi štiriletne pogodbe o financiranju. Integralni ali kosovni model je v Evropi sicer prevladujoč model financiranja visokošolskih ustanov, le da so mehanizmi dodeljevanja različni, čeprav večinoma temeljijo na merjenju študijskih rezultatov in številu vpisanih študentov. Univerzam tovrstno financiranje načeloma omogoča večjo avtonomijo, je pa problem, če financiranje ne pokrije neposrednih stroškov izvajanja posameznih študijskih programov oziroma če ni financirano posamezno leto študija. In prav s tem problemom se na fakultetah najpogosteje srečujemo: kakorkoli obračamo številke, dejstvo je, da država trenutno nezadostno financira to, kar bi po zakonu morala: stroške izvedbe akreditiranih študijskih programov, ki so del javnega razpisa za vpis na fakultete. Dodatno težavo pomeni dejstvo, da so ti stroški izredno variabilni, saj so odvisni od stopnje habilitacije učitelja, ki program izvaja, deloma tudi od števila študentov in študentk, čeprav profesorjeva ura načeloma stane enako ne glede na število študentov v predavalnici, variabilnost stroškov pa povzročajo tudi posamezna napredovanja znotraj plačnih razredov, strošek katerih ni sistemsko urejen v financiranju visokega šolstva.

Ob zadnjih odmrznitvah napredovanj so se stroški dela pomembno povečali, a država posebej za to ni prispevala sredstev – odmrznila je napredovanja (končno!), na fakultetah pa smo morali dodatni strošek preprosto pokriti iz »kosovne« vsote, ki jo prejmemo na letni ravni. Ob skrbi za finančno poslovanje svoje fakultete imam zato pogosto občutek teka za vozom: v zadnjih letih smo na fakulteti izvedli vrsto racionalizacij in krčenja stroškov, ki pa se s prej omenjenimi zakonskimi določili vedno znova rušijo in podirajo, ker se (finančni) problemi visokega šolstva ne rešujejo sistemsko, pač pa le s posameznim »flikanjem« tu in tam, država pa svoje »finančne odgovornosti« priročno skrije za kosovnim financiranjem.

Standardi dela v visokem šolstvu

Ob občutnem zategovanju pasu smo se – tako se zdi – že zdavnaj odpovedali nekaterim drugim standardom resnega visokošolskega dela, kot so na primer sredstva za individualno raziskovalno dejavnost ali izvedba sobotnega leta, ki ga predvideva tudi Zakon o visokem šolstvu. Vse to so osnovni standardi delovanja na tujih univerzah, ki jih jemljemo za zgled.

Na Univerzi v Ljubljani pravkar sprejemamo nov pravilnik o sobotnem letu, kar je zagotovo pomembno – tudi v smislu prepoznanja te pravice. Sobotno leto je namreč »pravica do odsotnosti največ dvanajstih mesecev za poglobljeno izpopolnjevanje na področju raziskovalne dejavnosti, ki jo ima visokošolski učitelj v teku sedmih zaporednih let zaposlitve na delovnem mestu visokošolskega učitelja«. Sam sem že večkrat gostil kolege profesorje s tujih univerz, ki so raziskovali območje Balkana in na Univerzi v Ljubljani preživeli del svojega sobotnega leta, ko so bodisi raziskovali bodisi pisali knjigo, poglobljeno študirali itd. Za vse to jim je pripadalo ustrezno financiranje, na njihovih domačih univerzah pa so njihove pedagoške obveznosti izvajali drugi profesorji in profesorice.

Z nekaj naše domačijske sramežljivosti (in majhnosti) sem jim vedno pojasnjeval, da v Sloveniji pravega sobotnega leta sploh ne poznamo. Pri nas je stvar pravzaprav obrnjena na glavo: ker sobotno leto ni del strukturno urejenega financiranja oziroma je skrito v kosovnem financiranju, tam pa denarja za to v resnici ni, ga tisti, ki se nanj odpravijo – praviloma za šest mesecev, dvanajst mesecev je že pravo razkošje –, pogosto financirajo iz lastnega žepa, razen če si pridobijo štipendijo. Še večji problem je dejstvo, da morajo svoje pedagoške obveznosti za čas, ko so odsotni, v nekakšnem »dvojnem šihtu« zgoščeno opraviti vnaprej – tisto, kar bi morali odpredavati v dveh semestrih, zgoščeno odpredavajo v enem. Prav sobotno leto bi lahko bilo dober način za fleksibilnejšo izmenjavo med raziskovalci in pedagogi, tako da bi tudi raziskovalci dobili možnost poučevanja na fakultetah in s tem priložnost za vnašanje novih vsebin v študijski proces, kar je običajna praksa v tujini. A, kakopak, brez ustrezne finančne podlage to preprosto ni mogoče.

Ob vsem tem prepotrebnih investicij v infrastrukturo niti ni treba omenjati. Akademije na Univerzi v Ljubljani so sicer na poti pridobivanja novih prostorov, ki jih zares potrebujejo, a tudi tu jim kopica birokratskih ovir vedno znova ovira vstop v prihodnost. S prostorskimi težavami se srečujejo tudi na nekaterih drugih fakultetah. Na Filozofski fakulteti, na primer, pokamo po šivih. Standardi delovnih razmer v stavbi, ki je bila zgrajena v začetku šestdesetih, šestdeset let pozneje preprosto ne vzdržijo več ...

Nazaj v prihodnost

Obstoječe finančno stanje stvari v visokem šolstvu trenutno pomeni ohranjanje statusa quo in le golo preživetje, ne pa tudi možnosti razvojnega delovanja, zaposlovanja mladih in večje internacionalizacije. Onemogoča tudi razvijanje novih interdisciplinarnih študijskih programov prek ozkih disciplinarnih okvirov, v katerih bi se izobrazili posamezniki, sposobni neodvisnega, kritičnega in ustvarjalnega mišljenja in dela s kompleksnimi informacijami. Za zdaj pa smo še vedno v postzujfovskem krču, da denarja ni in da se nič ne da. Da to pri nas pač ne gre. Še več: če na univerzah ne bomo glasno opozarjali na finančno podhranjenost, bomo potihoma pristajali na vse manj: Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva do leta 2010 je postavila cilj financiranja visokega šolstva v višini 1,3 odstotka BDP-ja iz proračunskih virov. Resolucija o nacionalnem programu visokega šolstva do leta 2020 je ta delež proračunskih virov povečala na dva odstotka. Trenutno veljavni zakon obljublja en odstotek BDP-ja do leta 2031, aktualni mandatar Marjan Šarec pa je v medijskih pojavljanjih obljubil en odstotek BDP-ja do leta 2022. To je en odstotek BDP-ja manj, kot bi morali doseči leta 2020, in 0,3 odstotka manj, kot je bilo načrtovano že pred osmimi leti ...

Bojim se, da se bo s takšno dinamiko obravnave problema tisti podporni steber iz Mladininega proglasa preprosto prelomil na pol, resolucije, ki jih sprejema državni zbor, bodo postale zgolj vaje iz fikcijske literature, največja žrtev finančnega osiromašenja visokega šolstva pa bodo (nebogati) mladi, bodoči študentke in študenti, na katere se poskuša zvaliti breme samoplačniškega študija. Apetiti po takšni rešitvi so (pre)veliki.