Film / Louise pozimi

za

Spomin na prihodnost.

»O, čisto sive lase imam,« zgroženo dahne Louise (Dominique Frot), ko se pogleda v ogledalo. »In vse te gube. O, Louise, kako si se postarala.« Ni vedela, da se je postarala – ker se ni ničesar spominjala. Kot da bi skušala s potlačitvijo spominov ustaviti ali preprečiti staranje. Če se ničesar ne spominjaš, ostaneš za vedno mlad, si je mislila. In Louise pozimi, ki ga v Kinodvoru »uvaja« Kasteličeva Celica, kviki o brezdušni množici in disidentski dušici, zakoreninjencih in alternativcu, rudarjih in striparju (ekranizacija fraze »To think outside of the box«), je prav to: animirani film o ženski, ki nenadoma in v hripavi grozi ugotovi, da je osivela, dobila gube in se postarala. »Morda pa so zaradi tega odšli. In ne zaradi plime.«

Ko se postaraš, vsi izginejo – tvoja generacija pomre, mlajše generacije se te otepajo, tako da se počutiš kot kombinacija starega psa in brodolomca, sporoča tale film, v katerem Louise zamudi zadnji vlak in ostane sama v povsem zapuščenem obmorskem letovišču. Tu je preživljala to in prejšnja poletja, toda zdaj je sezone konec, letoviščarji so odšli, sonce kmalu zamenjajo depresivni mrak, viharji in zima, razposajeni poletni vrvež pa spomini na »travmatične« dogodke, skozi katere je morala, da bi lahko svojo samoto doživljala kot osvoboditev in represijo hkrati. Lahko si zgradi hiško na obali, lahko se sprehaja ob sončnem zahodu, lahko se tušira gola – svoboda! Ker pa se nikogar in ničesar ne spominja, je sama na svetu! Toda ko se ji začnejo enkrat vrteti vsi tisti spomini, neke vrste filmi, je jasno, da jih prižigajo prav gube, sivina in starost, ki jih je skušala potlačiti, in da so le nekaj, kar dolguje svojemu življenju. Ko se spominja, kako je izgubila nedolžnost, se ima itak bolje kot tisti, ki jo izgubljajo zdajle. (Kinodvor)