Pascal Quignard: Skrivnostne solidarnosti

+ + + +

Ljubiteljica razburkanega morja

Skozi oči bližnjih spremljamo vrnitev Clare ali Chare, ženske, ki je kot njena grška mati govorila toliko jezikov, da so drugi mislili, da govori »vse«, v bližino prvotnega doma na francoski morski obali, od koder sta po očetovi smrti in materinem samomoru z bratom odšla v rejo k sorodnikom in potem naprej v ustrezne ustanove. Nazaj jo nagoni ljubezen iz mladosti, ljubezen do zdaj lekarnarja in župana obmorskega mesteca, s katerim zvezo obnovita, a se on na njen petdeseti rojstni dan vrže z barke. Pred njenimi očmi, saj ženska ne počne drugega, kot da ga vse dneve opazuje, s pečine ali pa med hojo in potepanji.

O njej spregovorijo tisti redki, ki so ji prišli blizu; hči, ki jo je zapustila šest dni po porodu, bratov ljubimec župnik, sosede in tisti, ki so jo poznali od otroštva, predvsem pa brat, s katerim kljub pogostim nestrinjanjem in različnosti nemo kohabitirata in se med njima vzpostavi skrivnostna solidarnost, nekakšno splošno in brezpogojno sprejemanje, zavedanje, da sta si tujca, pa vendar tudi najbližje od vseh.

Francoski moderni klasik Pascal Quignard (letnik 1948) je umetelen v kvačkanju fragmentov, iz katerih sestavlja biografijo ženske, ki se je počasi tako zlila z okolico in naravo, da je njeno izginjanje skoraj mistično. Vsa se da navzven in je ni nič več zanjo samo. Z več zornih kotov osvetli njeno življenjsko pot in koplje po njenem čudaštvu, ki ga na eni strani zaznamuje blazna in fatalna ljubezen iz otroštva, ki se ne preboli in pozabi nikoli, na drugi pa temeljna odljudnost, samost.

Vendar prvoosebni in naslovljeni pripovedovalci ne razkrivajo kakšnih usodnih skrivnosti, ne gre za dražljivi psihološki realizem, temveč za lamentacije, pregnetene z melanholijo, za opise stanj, in to bolj zunanjih, ki naj kažejo navznoter, za opise narave in razburkanega morja. Clare živi meniško življenje, skrbi za prostor in ga čisti, zasaja in pri tem pomaga naravi, postaja vse bolj njen konstitutivni del in nikakor ne eksploatator in tudi njen smrtni izbris je bolj razlivanje v celoto kot uničenje posameznega.

Quignard je ves čas na robu hermetizma, na delu je posebna poetika izbrisa oziroma odvzemanja, in nič naključnega ni, da je njegov roman Terasa v Rimu (2000) v zgodovino postavljena zgodba o iznakaženem graverju, ki jemlje od celote. Ker so bile Solidarnosti napačno razumljene, je avtor menda spisal dopolnilo, za katero pa je bolje, da ga niso priložili knjigi, saj s poudarjanjem felinološke note več zruši, kot pojasni – avtorjev pač ne gre brati, kadar pišejo o svojih delih.

Poleg tega Quignard že v prozi rad filozofično zarine, čeprav so kompozicija in spremembe ritma, pa tudi pripovedovalskih strategij včasih pred vsebino. V Skrivnostnih solidarnostih se drobci lepijo malce bolj kompaktno, zato se nekoliko bolj držijo teme in so bolj berljivi, manj kot na nič pripeti in manj neozemljeno samozadostni.