Kultura / Lutkovanje
Tokratni mednarodni festival Lutke je dokaz, kako dinamična je lutkovna umetnost
V predstavi Svojo slavo sem podedoval po Rostamu je plesalec povezan s kovinskim ogrodjem, ki med plesom dobi človeške poteze.
Odgovor na to, kakšno je sodobno lutkovno gledališče, lahko te dni gotovo dobite na festivalu Lutke v Ljubljani. Na različnih prizoriščih bodo uprizorili 22 predstav iz Češke, Francije, Finske, Irana, Izraela, Nemčije, Rusije, Španije ... in Slovenije. Izbrala jih je Ajda Rooss, ki je umetniški vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL); to je tudi organizator festivala in je bilo pri nas znanilec novih usmeritev že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je vajeti prevzel režiser Jože Pengov, in nato v osemdesetih, ko so v LGL k sodelovanju povabili legendarnega Zlatka Boureka, ustvarjalca nekaj nepozabnih lutkovnih predstav za odrasle, kot sta bili na primer Aristofanova Lizistrata in Molierov Namišljeni bolnik. Tako je LGL z marsikatero predstavo že takrat – nič drugače pa ni niti danes – presegel produkcije dramskih gledališč, saj raziskuje naprej in dlje ter v predstavah seže prek tradicionalnega dojemanja lutk in lutkovnega gledališča. V hiši so zbrali ustvarjalni tim režiserjev, igralcev in animatorjev ter oblikovalcev lutk. K sodelovanju vabijo izjemne zunanje sodelavce, in kar je pomembno, tudi vizualne umetnike. Ustvarjajo predstave za odrasle, napravili so korak k srednješolski mladini, letos z uspešno predstavo Vihar v glavi, in pri vsem tem seveda ne pozabljajo na poučne in zabavne predstave za najmlajše.