Plačilo za strah

Donald Trump se tali. Tako kot se je pred mnogimi leti, tam nekje leta 1974, talil ameriški predsednik Richard Nixon. Njegovi možje – tako kot nekoč Nixonovi – stopajo pred sodnike: menedžer njegove predvolilne kampanje Paul Manafort, njegov osebni odvetnik Michael Cohen, njegov zunanjepolitični svetovalec George Demetrios Papadopoulos. Kmalu sledijo še drugi. Robert Mueller, posebni preiskovalec, vse očitneje zateguje zanko, pa četudi Trump – paranoiden, maščevalen, sociopatski in grotesken kot Nixon – vpije, da pri vseh teh rečeh ne gre zanj. To je trdil tudi Nixon, prepričan, da to, kar počne predsednik, ne more veljati za zločin. Trump ga je le dopolnil, ko je rekel, da predsednika – njega! – ne morejo odstaviti, ker dela dobro. Nič hudega, če je predsednik kriminalec – pomembno je, da ima ekonomske rezultate. Trump le grozi, da bo posebnega preiskovalca Muellerja, ki preiskuje afero RussiaGate, odpustil – Nixon pa je posebnega preiskovalca Archibalda Coxa, ki je preiskoval afero Watergate, res odpustil. Nixon si je demokracijo predstavljal približno tako kot Trump, ki je te dni, ko so protestniki in predvsem protestnice v dvorani, v kateri so senatorji zasliševali Bretta Kavanaugha, nominiranca za novega vrhovnega sodnika, bučno protestirali, dejal, da je za Ameriko »sramotno, da dovoljuje proteste«. Trump tvita – Nixon se je pogovarjal s portreti na stenah Bele hiše.

Trump zaudarja po Nixonu, zato ne preseneča, da se je oglasilo tudi Globoko grlo. Ne v kaki washingtonski garaži, kjer se je nekoč, v času afere Watergate, oglašalo Bobu Woodwardu, reporterju Washington Posta (kot se je izkazalo leta 2005, je bil to Mark Felt, drugi človek FBI), temveč kar na komentatorskih straneh New York Timesa. Anonymous – neimenovani, zakonspirirani »višji uradnik Trumpove administracije«, reboot Globokega grla – je 5. septembra objavil komentar Sem del odporniškega gibanja v Beli hiši, v katerem je »razkril« to, kar že itak vemo: da je Bela hiša v kaosu, da Trump nima pojma, da je povsem neodgovoren in nemoralen, da ni sposoben voditi vlade, da je v vojni s svojimi najbližjimi sodelavci in da njegovo delovanje »škoduje zdravju republike«. Tudi to, da osebje komaj zadržuje, ni nič novega. Je pa novo dvoje. Prvič, da znotraj Bele hiše obstaja odporniško gibanje, resistance, ki »marljivo« ustavlja Trumpa, »onemogoča dele njegove agende in njegova najhujša nagnjenja« in mu preprečuje, da bi počel še večje traparije, kot jih počne. In drugič, da je tako hudo, da so člani tega odporniškega gibanja nekaj časa celo razmišljali, da bi nekako sprožili ustavno obtožbo in Trumpa zaradi opravilne nesposobnosti – kar naj bi omogočal 25. amandma ustave, ki se ga je nekdanji Trumpov svetovalec Steve Bannon bal precej bolj kot impeachmenta (vsaj tako je rekel Michaelu Wolffu, avtorju knjige Ogenj in bes) – odstavili, da ne rečem »zaklali« (v slogu zdaj spet modne kriminalke Umor na Orient ekspresu, domnevam), a niso hoteli povzročati ustavne krize, zato so te načrte opustili. Če bi bilo uveljavljanje 25. amandmaja tako preprosto, potem bi zaradi opravilne nesposobnosti odstavili že malega Busha – in Ronalda Reagana.

Trump, čigar mentalno stanje očitno kliče impeachment, se je na vse skupaj odzval povsem predvidljivo: besnel je, norel in tvital in sploh kazal živ smisel za demokracijo, saj je anonymousa razglasil za »izdajalca«, od New York Timesa terjal, da ga v imenu nacionalne varnosti takoj izroči oblastem oziroma kar vladi, pravosodnega ministra Jeffa Sessionsa pozival, naj proti New York Timesu sproži preiskavo, podžigal ugibanja, kdo je Globoko grlo, se na glas spraševal, ali ta »višji uradnik Trumpove administracije« sploh zares obstaja (New York Times je itak fake news), in napovedal, da bodo vsi uslužbenci Bele hiše opravili preskus s poligrafom (tudi Melania?). To bi šele bil »lov na čarovnice«! A po drugi strani – Nixon se je politično povzpel prav v času »lova na čarovnice«, v dobi makartizma in hladne vojne (čarovnice, ki jih je lovil, so bili kakopak ameriški komunisti), Trumpov odvetnik med letoma 1973 in 1985 pa je bil Roy Cohn, ki se je politično povzpel kot McCarthyjev svetovalec, kot lovec na čarovnice (komuniste in geje, ki so bili po njegovem itak le zakrinkani komunisti).

Ogled Bele hiše

Na tej točki bi se lahko ustavili in za začetek rekli: zakaj se vsi – s Trumpom vred – tako razburjajo, če pa o kaosu v Trumpovi Beli hiši beremo že ves čas? Mar ni že Wolffov ekspoze Ogenj in bes povedal »vsega«? Dalje, lahko bi se zamislili: kaj če skuša teokratska kabala zrušiti Trumpa in na oblast pripeljati krščanskega fundamentalista Mika Pencea? Dalje, lahko bi prikimali demokratski senatorki Elizabeth Warren, ki je odpornike v Beli hiši pozvala, naj uveljavijo 25. amandma ustave, če mislijo, da je Trump moten, lunatičen in nevaren in da Amerike ni več sposoben voditi, ne da se skrivajo za anonimnimi komentarji in anonimnimi junaštvi. Dalje, lahko bi se čudili, zakaj ti »žvižgači« ne sodelujejo s posebnim preiskovalcem Muellerjem – kot recimo Don McGahn, pravni svetovalec Bele hiše. In končno, lahko bi rekli, da vas to, da je anonymous Američane prepričeval, da je strah odveč in da je vse pod kontrolo, saj oni – odporniki, resistance – Ameriko »od znotraj« varujejo pred Trumpom, spominja na teorijo zarote QAnon, ki je bila ustvarjena, da bi vse bolj panične Trumpove privržence pomirili in jih prepričali, da je vse pod kontrolo (Trump in Mueller le blefirata, da bi lažje spravila v past degenerirane, pedofilske liberalce, Hillary, Obamo, »globoko državo« ipd.), in na nacistične vojne zločince, ki so na sojenju v Nürnbergu trdili, da je bilo še dobro, da so bili oni tam, ker bi bilo sicer – brez njih! – še neprimerno huje (Hitler bi pobil še več civilistov, še več Judov, sprožil bi še »drugi« holokavst ipd.).

Donald Trump bi zgradil zid, Janez Janša bi postavil vaške straže – štajerski gardisti pa pravijo, da bodo zid in straža obenem.

Vse to bi nam lahko rojilo po glavi, če ne bi tekst »višjega uradnika Trumpove administracije« odigral prefinjene in prepričljive, že kar oskarjevske dvojne vloge. Prvič, Trumpu je »omogočil«, da na odprti sceni izživi svojega notranjega Stalina. Jasno, ko je Trump na odprti sceni stalinistično besnel, je le potrdil to, kar je zapisal anonymous. In drugič, dosegel je, da Trump ne more več nikomur zaupati, saj so, kot smo slišali in brali, osumljeni vsi – celo podpredsednik Mike Pence, šef Trumpovega kabineta John Kelly, veleposlanik v Rusiji Jon Huntsman, Trumpova svetovalka Kellyanne Conway (izumiteljica izraza »alternativna dejstva«), obrambni minister Jim Mattis, zunanji minister Mike Pompeo, veleposlanica v Združenih narodih Nikki Haley, Trumpov zet Jared Kushner ... in Ivanka. Trumpa hočejo očitno spraviti ob živce – v norišnico. Če sumi vse in če ne more več zaupati niti svojim najbližjim, pomeni, da ne bo mogel več funkcionirati, da se bo spogledal s še hujšo norostjo – in da se bo še toliko prej stalil. Ja, kot Nixon.

Ironično: ko so Američani brali »šokantni« in »eksplozivni« komentar »višjega uradnika Trumpove administracije«, so nanje že deževali »šokantni« in »eksplozivni« izvlečki iz knjige Strah (Fear), ki je uradno izšla 11. septembra in ki jo je napisal Bob Woodward, Nixonov rabelj, nekoč reporter Washington Posta, zdaj njegov urednik.

Woodward je v Beli hiši našel množico virov, ki pravijo, da Trump »blodi«, da le buči, rohni in brblja, da se le hvali in napihuje, da je infantilen, prenapet, prerazdražen, krut, povsem nepredvidljiv in neobvladljiv, da ima hudo motnjo pozornosti, da se ni sposoben na nič osredotočiti, da računalnika še ni videl, da nima pojma o ničemer, ne o notranji politiki ne o zunanji (Kim Džong Unu se je zahvalil za »neomajno vero«!), in da ima zelo staromodno vizijo gospodarstva. »Lokomotive, tovarne z visokimi dimniki in pridni delavci za tekočim trakom.« Podrejeni mu – v slogu odporniškega gibanja, ki ga je v New York Timesu opisal »višji uradnik Trumpove administracije« – z mize kradejo dokumente, da jih ne bi podpisal (npr. dokumente o odpravi trgovinskega sporazuma z Južno Korejo, ameriškem umiku iz trgovinskega sporazuma NAFTA itd.), obenem pa ignorirajo njegove nore, impulzivne, destruktivne zahteve, saj je terjal ameriški umik iz Nata ter preventivni napad na Severno Korejo in likvidacijo sirskega predsednika Bašarja Al Asada. »Let’s fucking kill him!«

Pravosodnega ministra Sessionsa je razglašal za »mentalnega retardiranca« in »zabitega južnjaka«, Rudyja Giulianija pa za »dojenčka, ki mu je treba zamenjati plenico«. Ivanka hodi po Beli hiši in vpije: »Nisem del osebja! Nisem del osebja, temveč prva hči!« Osebje Bele hiše pa se boji, da Ameriko od katastrofe – krize, vojne ipd. – loči le eno noro povelje, le en tvit. John Kelly je ves ta kaos pikantno povzel, ko je rekel, da je Trump »idiot«, da ga je »nesmiselno o čemerkoli prepričevati«, da se »mu je zmešalo« in da je Bela hiša »Crazytown«.

»Moja največja jebena napaka«

Vse to je kakopak »šokantno« in »eksplozivno«, marsikomu pa bi se zdelo najbolj šokantno in najbolj eksplozivno razkritje, da je Trump za »svojo največjo jebeno napako« razglasil to, da je popustil pritiskom in prepričevanju, naj po lanskem incidentu v Charlottesvillu, kjer se je odvrtel shod Združite desnico (protest proti odstranitvi spomenika generalu Robertu E. Leeju, ki je med ameriško državljansko vojno poveljeval rasistični južnjaški vojski), obsodi divjanje rasistov in neonacistov. Ali bolje rečeno: za »svojo največjo jebeno napako« ima to, da je obsodil rasiste in neonaciste!

Je to šokantno – in eksplozivno? V resnici ne. Že ves čas vemo, da Trump nagovarja, zapeljuje in podžiga prav rasiste in neonaciste, no, »nativiste«, »belske nacionaliste« in »alterdesničarje« (alt-right), kot si sami pravijo (kar je tako, pravi komičarka Michelle Wolf, kot bi pedofila imenovali prijatelj otrok), da torej poveličuje tisto, kar je v Ameriki rasističnega, fašistoidnega in neonacističnega. Rasizem in neonacizem se mu zdita tako ameriška kot pita. In tako patriotska in tako naravna kot slogan o »spet veliki Ameriki«.

S takšno lahkoto, kot je Trump pomilostil rasističnega šerifa Joeja Arpaia, arizonskega fašista, in kot je sprejel predvolilno podporo Davida Duka, nekdanjega firerja Kukluksklana, je nedavno tvitnil, da bo moral zunanji minister Mike Pompeo »pozorno preučiti«, kako južnoafriška vlada »belcem zaplenja zemljo in kmetije« in kako ob tem »množično pobijajo belce«, s čimer je hotel le šifrirano pomežikniti svoji paranoidni rasistično-neonacistični volilni bazi: glejte, kaj črnci počnejo belcem! Do tedaj, ko je tvitnil, niso zemlje in kmetije zaplenili še nobenemu belcu (hoteli so sprejeti poseben ustavni amandma, kajti črnci niso v vseh teh letih demokracije nazaj dobili niti pedi zemlje, ki so jim jo pred stotimi leti zaplenili belci), kakor tudi niso statistike zaznale kakega »množičnega pobijanja belcev«, toda rasistično-neonacistični forumi – in Fox News, če smo že ravno pri tem – so bili polni konspiroloških zgodb o tem, kako v Južni Afriki belcem množično zaplenjajo zemljo in kmetije in kako jih pri tem za nameček še množično pobijajo. Trumpovi rasisti in neonacisti verjamejo vsem teorijam zarote, tudi ultimativni – da so belci žrtve genocida.

Ni kaj, Trump je za zveličanje – in legitimiranje – rasizma in neonacizma naredil toliko, da ne bi bilo prav nič presenetljivo, še manj šokantno ali eksplozivno, če bi za kongres kandidiral ali se tja celo prebil Jason Kessler, organizator lanskega rasistično-neonacističnega shoda v Charlottesvillu, prepričan, da so belci žrtve genocida in da bi bilo bolje, če bi ameriško državljansko vojno dobil Jug (ko je tvitnil, da je bila Heather Heyer, ki jo je v Charlottesvillu z avtom do smrti povozil neki rasist, »debela, gnusna komunistka«, da so »komunisti pobili 94 milijonov ljudi« in da je »prišel čas obračuna«, je zvenel trumpovsko), ali pa Richard Spencer, profet alternativne desnice in veliki govornik na shodu v Charlottesvillu, ki je po Trumpovi izvolitvi dopaminsko oznanil: »Zdaj smo mi establišment!« Štirinajst dni kasneje je na konferenci svoje organizacije, nedaleč od Bele hiše, že vzklikal: »Hail Trump! Hail naše ljudstvo! Hail zmaga!« Njegovi mali neonaciji so mu ob tem bučno zighajlali.

Če se vam zdi to, da bi se Kessler in Spencer prebila v kongres, nemogoče in scela distopično, potem vam lahko rečem le: dobrodošli v distopiji! Samo pomislite: v Illinoisu kot republikanski kandidat za kongres nastopa Arthur Jones, lunatični rasist, antisemit, zanikovalec holokavsta (»Da je nemška nacionalsocialistična vlada med II. svetovno vojno pobila šest milijonov Judov, je največja in najbolj črna laž v zgodovini«), ter nekdanji član Ameriške nacistične stranke in Nacionalsocialistične stranke belega ljudstva. Primarne volitve je že dobil, in sicer brez boja, ker so republikanci nekaj formalno zamočili pri kandidaturi protikandidata – novembra se bo tako za sedež v kongresu pomeril s kandidatom demokratske stranke.

Republikanska stranka sicer volivce poziva, naj ne volijo »illinojskega nacista« (»Volite demokratskega kandidata,« hrumi nekdanji predsedniški kandidat Ted Cruz), a njeno zatrjevanje, da nima nič z njim in nacizmom, je le sprenevedanje. Jones namreč ni edini neonacist, rasist, simpatizer Klana in antisemit, ki se je – pač po Trumpovem zgledu – zrinil na volilno listo republikanske stranke. V Kaliforniji se je skozi republikanske strankarske volitve prebil John Fitzgerald, strupeni antisemit in zanikovalec holokavsta, ki Jude krivi celo za ameriško sužnjelastništvo, obenem pa ponuja nagrado tistemu, »ki bi dokazal, da je uradna zgodba o holokavstu resnična«. Republikanci so ga podpirali, dokler niso »ugotovili«, da se v tipičnem republikanskem kandidatu skriva neonacistični antisemit. Rekli so: obsojamo! On je odvrnil: vidimo se jeseni!

V Wisconsinu za kongres kandidira Paul Nehlen, rasist in antisemit, ki bi izgnal vse muslimane (vse svoje kritike pa razglaša za »Jude«), v New Jerseyju kandidira Seth Grossman, rasist, prepričan, da črnci ogrožajo belce in da je multikulturnost »sranje in nekaj protiameriškega«, v Severni Karolini kandidira Russell Walker, ponosni rasist, ki ne trdi le, da so belci superiornejši od nebelcev (»ni rasne enakosti«) in da je Barack Obama »genetsko inferiornejši« od njega, temveč tudi, da je »Bog rasist in belski suprematist«. Vsi kandidirajo na republikanskih listah, od vseh so se republikanci po »krajšem« premisleku distancirali, vse so obsodili, vsi zgroženi: le kako se nam je lahko to zgodilo?! Kako? Natanko tako, kot se jim je zgodil Trump! Najprej so ga sprejeli medse, po »krajšem« razmisleku, ko so v grozi ugotovili, da smrdi po obrobju rasistično-neonacistične konspirologije, so se od njega distancirali, potem so ga obsodili – zdaj pa je njihov. Tako kot so njihovi rasisti, klanovci, neonacisti, antisemiti in člani Ameriške nacistične stranke. Zrasli so na njihovem »obrobju«, Trump pa jih je dokončno opogumil, legitimiral in zveličal. Še pred nekaj leti se jih ne bi nihče dotaknil – zdaj lahko pridejo zraven. Od Coreyja Stewarta, rasista in fena shoda v Charlottesvillu, ki v Virginiji kandidira za senat in ki pravi, da je bil »Trump, še preden je Trump postal Trump« (podprla sta ga oba, Trump in Kessler), se niso niti distancirali. Tistim, ki so prepričani, da črnci ne bi smeli imeti volilne pravice, se zdijo vsi ti tipi sprejemljivi. Iz mraka in anonimnosti spletne divjine so stopili na plano, na odprto sceno.

Slovenijo narediti spet veliko!

To se je zgodilo tudi v Sloveniji: s forumov – iz mraka in anonimnosti spletne divjine – so na plano stopili štajerski gardisti, ki hočejo najprej Štajersko in potem Slovenijo zaščititi pred begunci, priseljenci, tujci. Donald Trump bi zgradil zid, Janez Janša bi postavil vaške straže – štajerski gardisti, ki bi vam verjetno takoj povedali, da so bili Trump, še preden je Trump postal Trump, bodo zid in straža obenem. In tako kot le republikance »preseneti«, ko med njimi najdejo kakega Arthurja Jonesa ali Johna Fitzgeralda, je le Janšo »presenetilo«, ko so med štajerskimi gardisti našli pomembnega člana njegovega podmladka, očitno nezadovoljnega s tistimi, ki »vabijo migrante iz tujih kulturnih in civilizacijskih okolij in jim zagotavljajo nadstandard«.

Do zdaj so vsi ti militantni, »radikalizirani« troli, džemerji in »storm trooperji« čemeli v mraku in anonimnosti spletnih forumov, kjer so razširjali lunatično konspirologijo (Cankarja so umorili Srbi, »trije srbsko govoreči neznanci«), »vse povedali tako, kot je«, ter razbijali »tabuje«, rušili »politično korektnost« in »jebali elite«. Dovolj tiranije! Hočejo svobodo! Ne, nočejo svobode – le rasizem in neonacizem skušajo normalizirati.

Trump ima za »svojo največjo jebeno napako« to, da je obsodil rasiste in neonaciste.

In ko jim potem »uide«, ko jih dobijo in ko jih razglasijo za fašiste ali neonaciste (ko torej ugotovijo, da jih je malce preveč zaneslo in da so se preveč vživeli), hitro oznanijo, da so se le hecali in da je šlo le za provokacijo. To smo videli zdaj pri nas, češ da je šlo pri postroju »Štajerske varde« le za provokacijo, in to smo videli v Ameriki: tisti, ki se imajo za alt-right, se najprej spogledujejo z nacistično retoriko in nacističnimi idejami, ko pa javnost ponori, začnejo javkati, da je šlo le za šalo in da ne morejo razumeti, kako lahko to kdo jemlje dobesedno.

A da smo si na jasnem: četudi bi se »vardisti« le šalili, bi bilo vse tisto, kar so počeli v gozdu, vendarle rasistično, saj so to, kar so počeli, motivirali rasistični predsodki. Svoje fasciniranosti nad tem, kar počnejo, niso mogli skriti, ali bolje rečeno: brez svoje patološke investicije v figuro tujca-priseljenca-begunca, pred katerim je treba zaščititi Slovenijo, se ne bi mogli tako »dobro« in tako »prepričljivo« šaliti. Četudi bi torej le »provocirali«, bi bili motivi, zaradi katerih bi to počeli, napačni, saj bi bila »provokacija« le preobleka resnice o njihovih rasističnih in fašistoidnih projekcijah družbenih problemov v figuro tujca-priseljenca-begunca. Niti reči jim ni bilo treba, pred kom točno branijo Slovenijo, pa je bilo povsem jasno, pred kom nas strašijo. Tujci, priseljenci in begunci so se lahko upravičeno ustrašili za svoje življenje. Sploh pa: v trenutku, ko se je izkazalo, da je bil med »vardisti« tudi član Janševega podmladka, je bilo itak jasno, da se niso le šalili in da ni šlo le za »provokacijo«.

Kaj je Šiškova množica – ne še povsem osvobojena, še vedno maskirana in anonimna – počela v gozdu? Nič, uprizarjala je le teze iz Freudovega spisa Množična psihologija in analiza jaza: »Množica je vodljiva čreda, ki ne more živeti brez gospodarja. Tako željna je ubogati, da se instinktivno podvrže vsakomur, kdor se razglasi za njenega gospodarja.« Množica ne pozna ne dvomov ne negotovosti. »Množico, ki je nagnjena k samim ekstremom, pa je mogoče zganiti samo s pretirano velikimi dražljaji. Kdor hoče učinkovati nanjo, ne potrebuje logičnega odmerjanja argumentov, slikati mora s kar najmočnejšimi barvami, pretiravati in ponavljati zmeraj isto.« Neverjetno zanjo ne obstaja. »Množice še nikoli niso bile žejne resnice. Terjajo iluzije, ki se jim ne morejo odreči. Irealno ima pri njih zmeraj prednost pred realnim, neresnično vpliva nanje skoraj tako močno kot resnično.« Tako kot jih novotarije razburjajo, jih tradicija, rod in predniki vzburjajo. Množica od »svojih junakov zahteva, da so močni, celo nasilni. Hoče biti obvladovana in zatirana in hoče se bati svojega gospodarja.« Zato tudi najbolj ljubi tistega, ki jo najbolj straši. Šiško – gospodar z rdečo trumpovsko čepico – je gardiste odpeljal v gozd, da bi jih lahko še bolj prestrašil.

V Charlottesvillu so rasisti in neonacisti vzklikali »Kri in Zemlja!« in »Ne boste nas zamenjali!«. To drugo je kakopak dopolnilo konspirološke teorije o »genocidu nad belci«. Šiškovi Hervardi, ponosni na svojo identiteto, na svojo pripadnost, na svoj rod, na svoje prednike ipd., pozivajo k zvestobi »Krvi in Zemlji«, tretja točka Šiškovega predsedniškega programa pa se je začela takole: »Takojšnja zaustavitev rodomora oziroma genocida nad Slovenci.« Ergo: begunci, priseljenci, tujci – ne boste nas zamenjali!

Ameriški rasisti in neonacisti se stalno sklicujejo na II. amandma ustave, ki naj bi Američanom dajal brezmejno pravico do nošenja in rabe orožja, Šiško, ki še vedno ni opazil, da ni bil izvoljen, pa ga je »prevedel« takole: »V zgodovini je bila vedno osnovna stvar svobodnega človeka, da ima vsak pravico do nošenja ali uporabe orožja. Če mu kdo to pravico omejuje, pomeni, da ni svoboden. Po stari pravdi imamo to pravico tudi mi.« Kot da je slovenska ustava nastala leta 1787.

Stvari, ki jih je v predvolilnem programu obljubljal Šiško (»prebuditev slovenskega ljudstva«, »vrnitev ukradene države«, »ponovna vzpostavitev samostojnosti, suverenosti in neodvisnosti slovenske države«, »vzpostavitev Slovenske ljudovlade«, »vzpostavitev Slovenske pravde« ipd.), so obljubljale človeka, ki bo »Slovenijo naredil spet veliko«.