Dva tipa podjetnikov

Predlog nove davčne politike je v javnosti dvignil veliko prahu. Ne glede na razdeljeno javnost se zdi, da velika večina ljudi sledi medijem; ti namreč slovenske gospodarstvenike z visoko dodano vrednostjo predstavljajo kot podjetniške polbogove, ki nam državljanom zagotavljajo dobro plačana delovna mesta in z davčno miloščino polnijo državno malho.

Vendar pa obstajata dva različna tipa podjetnikov. Na eni strani imamo kult podjetnika kot razsvetljenega absolutista, ki je lastnoročno zgradil podjetje in ga prav tako lastnoročno drži nad vodo, pod gladino pa ga vlečejo sindikalni pritiski na delavske plače in davčne obremenitve. V takem razumevanju je upravičen do izključnega lastništva podjetja, do enostranskega odločanja o porabi presežkov in selitvi podjetja. Njegovi delavci so samo ’najete roke in glave’, najeti ljudje in sredstvo podjetniških interesov ter glorifikacije njegove narcisoidne persone. Podjetnikov spektakel je individualiziran element sodobne družbe, ki poveličuje kult osebnosti.

Ali ni prav Steve Jobs ob skromni pomoči Steva Wozniaka ustanovil Appla in iz njega naredil najvišje ovrednotenega podjetja na svetu? Ali ni Bill Gates skupaj s Paulom Allenom iz nič zgradil ene izmed največjih korporacij na svetu, Microsofta? Danes sta na njunih mestih Jeff Bezos z Amazonom, trenutno najbogatejši zemljan, in Elon Musk, ki je lastnoročno sestavil avtomobil tesla in ga poslal v vesolje. Koliko ljudi ve karkoli o znanstvenikih, inženirjih in vrhovnem menedžmentu Amazona, Tesle ali družbe SpaceX? Prav tako v medijih ni slišati ničesar o 37 tisoč zaposlenih, ki stojijo za Teslo, kaj šele o 566 tisoč delavcih Amazona, ki vsak dan prispevajo k vrednosti podjetja. Musk in Bezos sta naredila vse!

Tudi v Sloveniji nismo odporni proti patologiji zahodnega spektakla, zdi se, da sta pri nas kultni status podjetnika prevzela Akrapovič in Boscarol. To je še posebej vidno zadnje dni, ko pred diktafoni in mikrofoni v imenu lastnikov naznanjata velike spremembe v odziv na predlagane davčne reforme.

Obstaja pa še drug tip podjetnika. Ta se prepozna v vlogi vodje organizacije ljudi, ki so skupaj ustvarili zgodbo o poslovnem uspehu. Podjetnik vodja se pogosto sramuje napihnjenih zgodb, ki ga lažno poveličujejo v vsemogočnega stvaritelja. Da, ti podjetniki so ukresali začetno iskro in okrog sebe organizirali skupino ljudi, to pomeni, da brez njihove pobude verjetno ne bi bilo podjetja. Vseeno pa se zavedajo, da je grajenje uspešnega podjetja vedno timsko delo, ki vključuje veliko truda delavcev pri vseh vidikih produkcije. Ta drugi tip podjetnikov bi z veseljem sprejel pravno obliko organizacije, ki bi prepoznala kolektivni element podjetniškega uspeha z lastništvom, razpršenim med vse delavce podjetja.

Levica se nikakor ne sme zaplesti v spor s podjetniki, ki se prepoznajo v tej vlogi. Še več, zagotoviti jim mora zakonske mehanizme, prek katerih bo bolj realistično prepoznan kolektivni trud, kot ga trenutno prikazuje podjetje, v katerem je edini legitimni lastnik podjetnik (in morda nekaj zunanjih vlagateljev). Soustvarjeno zgodbo o uspehu prepozna solastništvo zaposlenih, ki vsem delavcem podjetja omogoča dostop do skupaj ustvarjenega produkta in zagotavlja demokratične procese, s katerimi vsi zaposleni v podjetju skupno odločajo o notranji hierarhiji vodenja.

Od vseh držav so prav ZDA tiste, v katerih obstaja pravna inovacija za skupno lastništvo zaposlenih, ki spodbuja ustanovitelje in lastnike podjetij, da velik delež podjetja prodajo zaposlenim. Posebni delavski skladi, ki zahtevajo članstvo vseh zaposlenih posameznega podjetja, omogočajo davčne olajšave na kapitalske donose za lastnike, ki lastništvo prenesejo na sklade. Tako je v zadnjih štirih desetletjih od implementacije te posebne zakonodaje nastalo 7000 delavskih skladov, ki združujejo kar deset odstotkov celotne delovne sile v zasebnem sektorju. Zanimivo je, da je zakon dobil podporo z obeh strani političnega spektra, torej podporo demokratov in republikancev.

Skladi za delavsko lastništvo odpirajo nove možnosti napredne politike, ki bi bila lahko odlična vzporednica koalicijskemu predlogu reforme davkov na kapitalske donose. Namesto da se lastniki uvrstijo v višje davčne razrede s prodajo svojih deležev ali izplačilom dividend, bi s primerno davčno zakonodajo podjetniki uveljavljali davčne odpustke, če bi svoje deleže prodali posebno specificiranim delavskim skladom.

Z redefinicijo lastništva prepoznamo odgovornost vseh ljudi, ki so so-odgovorni za uspešnost podjetja, prav tako pozitivno vplivamo na razporeditev bogastva v družbi. Še več, lastništvo je stabilizirano v rokah ljudi, ki ustvarjajo vrednost, saj primerno vzpostavljeni delavski skladi odkupijo lastništvo tistih zaposlenih, ki zapustijo podjetje, in ga razdelijo med preostale delavce.

Namesto da podjetniki grozijo s selitvijo svojega podjetja in svojih profitov v druge države, je čas, da začnejo nastopati v imenu ljudi, ki so soustvarili podjetje, kakršno je danes. Čas je, da se oglasijo ti podjetniki in podprejo politični angažma za delavskoodkupne zakone, hkrati pa tudi sami naredijo vse, da svoje zaposlene vključijo v lastniško shemo podjetij.