Komentar / Davčna vojna
Za družbo blaginje je nujna sorazmerna, enakopravnejša davčna obremenitev dela in kapitala
Že krščanski socialist Andrej Gosar je pred drugo svetovno vojno sicer znotraj reformiranega kapitalizma poudaril izjemen družbeni pomen socialne pravičnosti z vidika sodobne socialne etike.
Enaindvajseto stoletje poleg protislovja med stalno rastjo in omejeno nosilnostjo okolja odločilno zaznamuje razmerje med osebno in kolektivno blaginjo, ki deloma odslikava tudi razmerje med kapitalom in delom. V obeh primerih, ob voljni asistenci velike večine političnih strank, v zadnjih desetletjih tudi v Evropi (po »sestradanju« socialne države) zmagujejo interesi politično (pre)močnega kapitala, interesi tako imenovane elite. V prvem primeru so žrtve okolje, narava in prihodnji rodovi. V drugem primeru pa smo priča strašljivemu naraščanju globalne družbene neenakosti in hkratnemu brezkompromisnemu napadu nosilcev velekapitala na skupno blaginjo, ki jo sistemsko zagotavlja zlasti zadovoljiva višina sredstev v državnem proračunu za kakovostne in vsem dostopne javne storitve. Prav revnejši prebivalci so zaradi zmanjševanja skupne blaginje vedno najbolj na socialnem udaru.