Darja Kocbek

11. 10. 2018  |  Družba

Ko je za 200 ljudi na voljo zgolj eno stranišče

Na Lezbosu je mogoče videti neuspešnost evropske begunske politike

Begunsko taborišče ob turški meji pred nekaj leti

Begunsko taborišče ob turški meji pred nekaj leti
© WikiCommons

Hamid Mousavi med olivami ob begunskem taborišču Moria sedi na plastičnem stolu. Za hrbtom 23-letnega Iranca, ki svojega imena iz varnostnih razlogov ne želi povedati, na veji visi karton. Okrog vratu ima polnilec za telefon. Z denarnico sta to edina predmeta, ki sta mu ostala po devetih mesecih, ko je prišel na grški otok Lezbos. Ali se bo karton, ki ga uporablja kot podlogo za spanje, do večera posušil, ne ve. Prav tako ne ve, kako bo na blatnih tleh preživel zimo s snegom, je v die Zeit Franziska Grillmeier začela svojo reportažo z Lezbosa.

Mousavi je eden od 10 tisoč beguncev, ki na Lezbosu čakajo, da bodo lahko šli drugam. Večina jih živi v taborišču Moria, kjer je dejansko prostora le za 2300 ljudi. Tisti, za katere v taborišču ni več prostora, svoje kartone, na katerih spijo, nameščajo v okolici. Nekateri so tam že več kot dve leti. Eno prho si deli 80 ljudi, 200 ljudi eno stranišče, smeti so prisiljeni odlagati po pobočjih okoliških hribov. Povsod na območju gledajo iz zemlje zarjavele cevi, po katerih pronica v taborišče odpadna voda.

Mousavi je želel priti le v Turčijo, kot sosednjo državo, da ne bi bil predaleč od svoje družine. Imel je še upanje, da se bo odnos družine in družbe do njegove istospolne usmerjenosti spremenil, če bo za nekaj časa zapustil Iran. Pozimi pred dvema letoma je prišel v begunsko taborišče v Izmiru v Turčiji, kjer ni tekoče vode in so begunci vsakodnevno izpostavljeni policijskemu nasilju. »Tam nisem mogel ostati,« pravi. »Vsak dan me je bilo strah, da me bodo pretepli«.

V begunskem taborišču v Izmiru v Turčiji ni tekoče vode in begunci so vsakodnevno izpostavljeni policijskemu nasilju: »Vsak dan me je bilo strah, da me bodo pretepli.«

Zaradi tega se je odločil nadaljevati pot proti Evropi. Na Lezbos je prišel na gumijastem čolnu. Ker si ni mogel kupiti vozovnice za prevoz v Atene, je ostal. Države članice EU pravkar razpravljajo o gradnji centrov za begunce zunaj EU. Kam ta evropska politika omejevanja vstopa lahko pripelje, je mogoče na Lezbosu že videti. V skladu z dogovorom o beguncih, ki ga je leta 2016 EU sklenila s Turčijo, bi Turčija morala omejevati prihode beguncev po morju in kopnem in hkrati sprejeti toliko beguncev, ki v Grčiji ne dobijo azila, kot jih lahko. Toda na podlagi tega dogovora se je vrnilo v Turčijo le malo beguncev.

Na Lezbosu je tako zdaj več kot 10 tisoč beguncev in vsak dan jih na gumijastih čolnih na obalo otoka pripluje še do 250, v reportaži z Lezbosa piše novinarka die Zeit Franziska Grillmeier. Ker se tam dve leti po sklenitvi dogovora s Turčijo ni nič spremenilo, predstavniki humanitarnih organizacij in prostovoljci sumijo, da se za katastrofalnimi razmerami, ki jih EU dopušča na Lezbosu, dejansko skriva njena politika zastraševanja.

Hamid Mousavi kaže na vhod v taborišče, ki je obdan z bodečo žico. Mladenič iz Sierre Leone gre mimo dveh policistov, ki varujeta vhod. Videti je, kot da ju sploh ne opazi, saj gleda proti soncu, ki se je pravkar začelo kazati. »Ljudje so vsi zelo traumatizirani,« pravi Mousavi. To je prostor, kjer postanejo živi vsi spomini, zlasti mreža okrog razdelilnice hrane mnoge spominja na ujetost. Skoraj četrtina otrok in mladostnikov, s katerimi so zdravniki humanitarne organizacije Zdravniki brez meja spomladi opravili terapevtske pogovore, je povedala, da so razmišljali o samomoru, se poskušali poškodovati ali narediti samomor. Veliko ljudi v taborišču je odvisnih od zdravstvene oskrbe, oskrbeti pa jih je mogoče zelo malo. Po letu 2016, ko je bil sklenjen dogovor med EU in Turčijo, so se zdravniki organizacije Zdravniki brez meja protestno umaknili iz taborišča.

Skoraj četrtina otrok in mladostnikov, s katerimi so zdravniki humanitarne organizacije Zdravniki brez meja spomladi opravili terapevtske pogovore, je povedala, da so razmišljali o samomoru, se poskušali poškodovati ali narediti samomor.

Predstavnica organizacije Anna Pantelia pravi, da ne morejo opravičevati dela v koncentracijskem taborišču. To je povedala pred vhodom v poljsko bolnišnico nasproti glavnega vhoda v Morijo. V njej Zdravniki brez meja oskrbijo toliko ljudi, kot le morejo. Veliko so jih prisiljeni odposlati brez oskrbe. »V zadnjem tednu je prišlo samo otrok 300 in imamo le dva zdravnika,« je pojasnila Anna Pantelia. Preden sta začela delati, je novinarka Franziska Grillmeier pred vhodom videla sedeti nosečnice, otroke in mladostnike. Vsi so imeli poglede uprte v kolena, so gledali v daljavo ali bel šotor bolnišnice. Anna Pantelia pravi, da je največji problem begunskega taborišča Moria to, da ljudje ne vidijo nobenega izhoda več. Nimajo več družine, ki bi jih podpirala, ne tradicij, nič znanega. Le tako se lahko dogaja, da si otroci, stari osem let, skušajo vzeti življenje.

»Potrebujemo veliko več osebja,« pravi Suleman Ousman, eden od dveh zdravnikov, ki sta bila dežurna, ko je novinarka prišla v poljsko bolnišnico. Pred zabojnikom, v katerem je ambulanta, je sedela 34-letna Jasim iz sirskega Homsa. V naročju je imela enoletnega sina Narmina. Zbolel je za bronhitisom. Jasim je z Narminom in soprogom pred tednom dni v čolnu prišla iz Turčije na Lezbos. Z nasmehom pravi, da jim je uspelo priti v Evropo. Kakšna je ta Evropa, še ni mogla ugotoviti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.