Sodnica

Zakaj ste me obsodili na življenje?

V filmu Na obali Chesil, posnetem po romanu Iana McEwana (videli smo ga nedavno), imate zakonca, ki še nista fukala – nikoli, z nikomer. V Sodnici, prav tako posneti po McEwanovem romanu, pa imate zakonca, ki ne fukata več. Ko Jack (Stanley Tucci), profesor filozofije, svojo ženo Fiono (Emma Thompson), eminentno sodnico in po malem tudi koncertno pianistko, vpraša, kdaj sta nazadnje fukala, ta odvrne, da se ne spomni. Seks ni njena prioriteta – preveč je zatopljena v svoje delo, v svojo sodniško kariero. Primeri, o katerih razsoja (naj siamska dvojčka pustijo skupaj, tako da bosta oba umrla, ali pa naj ju z operacijo ločijo in s tem omogočijo preživetje vsaj enemu?), so težki, mučni, stresni, v nekem morbidnem smislu tudi »boljši« od seksa. A po drugi strani: dileme, v katerih se znajde, so tako kompleksne (običajno gre za vprašanje življenja in smrti), da bi jih misel na seks – ali pa sploh na zasebno, vsakdanje življenje – le dekoncentrirala. Odgovori na »poslednja« vprašanja terjajo celibat.

Jack, rezime vsote vseh moških strahov (strah pred dominantno žensko, strah pred izgubo statusa ipd.), si omisli afero, jasno, z mlajšo žensko, saj upanja na seks in vrnitev »zlatih časov« ni – Fiona, ki jo vsi kličejo »My Lady«, je namreč ravno sredi novega dramatičnega primera. Adama (Fionn Whitehead), mladoletnega fanta, ki ga ubija levkemija, bi rešila le transfuzija krvi, ki pa ji njegova starša, Jehovi priči, ostro nasprotujeta. Iz verskih razlogov, se razume. Mešanje krvi ne pride v poštev, pravita. Bog to prepoveduje! »Le mesa skupaj z življenjem, to je s krvjo, ne smete jesti,« pravi v Genezi, v Levitiku pa: »Če kdo iz Izraelove hiše in izmed tujcev, ki bivajo med vami, uživa kakršno koli kri, bom proti temu uživalcu krvi obrnil svoj obraz in ga iztrebil iz svojega ljudstva.« In to ponavlja tudi Adam, ki izgleda kot fundamentalistična verzija Richarda Dreyfussa iz filma Zakaj ste me obsodili na življenje?. Fiona je pred dilemo: naj mu reši življenje ali naj ga pusti umreti? Naj pritrdi njegovi veri ali naj ga zaščiti pred religijo, ki mu ogroža življenje? Dilema je huda in »kompleksna«, a dejansko lažna, ali bolje rečeno – dileme sploh ni, ker se je Fiona, ki verjame, da je zakon nad Bogom in Biblijo, že odločila, še preden se je sama dilema sploh pojavila. A film, sicer ne tako luciden kot Konec afere, posnet po romanu Grahama Greena, postane zares dramatičen šele, ko se izkaže, da Fionina sodba – Adamu je treba s transfuzijo rešiti življenje! – ni brez nepričakovanega presežka: s svojo sodbo namreč ponovno »rodi« Adama, ki noče, da gre njun odnos v nič. Ta »nori« presežek pa očitno razreši tudi ono drugo veliko dilemo, ki prežema Sodnico: ali ima lahko ženska hkrati kariero in družino oziroma seks? (Kinodvor)