Skromni mojster Kazuo Ishiguro

Kazua Ishigura so pred letom razglasili za dobitnika Nobelove nagrade za književnost. Letos zaradi škandalov in nepravilnosti v Švedski akademiji te nagrade niso podelili, zato je eden redkih piscev, ki jih je doletela takšna čast, da bo ugledni naziv nosil kar dve leti. Pa vendar je v očeh nekaterih še vedno le »tisti Japonec, ki je dobil Nobelovo nagrado – ampak ne Haruki Murakami«. To je precej krivična oznaka, prvič zato, ker ne le da se njegovo delo lahko kosa z Murakamijevim, ampak ga po bravuroznosti celo prekaša, drugič pa zato, ker Ishiguro pravzaprav ni Japonec.

Res se je leta 1954 rodil v Nagasakiju na Japonskem, a njegova družina se je v Veliko Britanijo preselila, ko je imel pet let. Leta 1982 je pridobil britansko državljanstvo, njegova dela pa so, čeprav se jih nekaj dogaja na Japonskem ali pa so se liki, ki v njih nastopajo, tam rodili, v resnici med boljšimi portreti zadržanega britanskega značaja. Posebej z bookerjem nagrajena mojstrovina Ostanki dneva (Remains of the Day) o butlerju Stevensu, njegovi neizživeti ljubezni do gospodinje gdč. Kenton in trdni zvestobi gospodarju lordu Darlingtonu, nacističnemu simpatizerju, ki bo petindvajset let po tem, ko je bil po njej posnet za oskarja nominirani film z izjemnima Anthonyjem Hopkinsom in Emmo Thompson v glavnih vlogah, kmalu zaživela še na gledališkem odru. Scenarij skupaj z Ishigurom pripravlja dramatik Barney Norris, premiera pa je v gledališču Royal & Derngate v Northamptonu predvidena na začetku prihodnjega leta.

Čeprav je bil Ishiguro izjemno počaščen, ko je prejel Nobelovo nagrado, je v kar nekaj intervjujih, ki jih je dal lani po razglasitvi, omenil, da je, ko ga je agent poklical in mu sporočil veselo novico, mislil, da gre za fake news. »Del mene se počuti kot prevarant, del mene pa ni najbolj zadovoljen ob misli, da sem nagrado dobil pred drugimi še živečimi pisci, kot so Haruki Murakami, Salman Rushdie, Margaret Atwood, Cormac McCarthy. Najprej sem imel tudi občutek, da sem premlad, da bi dobil to nagrado. Ampak potem sem se spomnil, da jih imam pravzaprav že 62, kar je nekako povprečna starost za Nobelovega nagrajenca,« je takrat na primer dejal za Guardian.

Te besede niso zanj sicer nič nenavadnega – drugače od številnih avtorjev, ki imajo velike težave z egom in so o tem, da so upravičeni do nekaterih priznanj, prepričani, še preden jih zares dobijo, je Ishiguro, vsaj če gre verjeti temu, kako ga slikajo mediji, prizemljen ustvarjalec, ki ničesar, sploh pa najuglednejših nagrad, ne jemlje za samoumevno. Hkrati se tudi nima za pisateljsko zvezdo, čeprav je to nedvomno bil še pred prejetjem Nobelove nagrade, in to v očeh obeh, stroke in laične javnosti, to pa je verjetno največ, kar piscu lahko uspe. Andy Martin, ki je o njem lani pisal za Independent, je skromnost poudaril kot eno njegovih glavnih lastnosti. »Imel sem to čast, da sem ga spoznal v založbi Faber and Faber, ki je tedaj izdala njegovo najbrž najbolj znano delo Ostanki dneva,« pravi Martin. V nadaljevanju se spominja, kako je pohvalil njegov roman, Ishiguro pa mu je odvrnil: »Oh, saj to ni nič takega. Meni pa je bila zelo všeč vaša knjiga.«

Za prelomni trenutek na pisateljski poti Ishiguro, ki je začel pisati kmalu po dvajsetem letu, na Univerzi Vzhodne Anglije magistriral iz kreativnega pisanja in prvi roman, A Pale View of Hills (Zamegljen pogled na griče), izdal pri sedemindvajsetih letih, označuje obdobje, ko je zaradi bolezni nekaj dni preživel v postelji in bral Iskanje izgubljenega časa Marcela Prousta. Zelo zanimivi so se mu zdeli prijemi, ki jih je Proust uporabljal za premikanje po besedilu. Epizode v knjigi ne upoštevajo kronoloških zakonitosti, pač pa se povezujejo prek asociacij in spomina. »Naenkrat sem odkril vznemirljiv, nov način konstruiranja romana,« je zapisal v uvodu k novi izdaji romana An Artist of the Floating World (Umetnik plavajočega sveta), s katerim se je ravno ukvarjal, ko se je seznanil s Proustom in njegovimi metodami pisanja. »Ko zdaj gledam nazaj na te tri dni, ko sem v postelji v Sydenhamu preboleval virus ter znova in znova obračal tistih dvajset strani Prousta, vem, da je bila to ključna točka preobrata v mojem pisanju, veliko pomembnejša kot prejetje kakšne nagrade ali hoja po rdeči preprogi na filmskih premierah.«

Vpliv francoskega klasika je bil očitno res močan, kajti miselne asociacije in časovni preskoki so v resnici bistveno zaznamovali vse Ishigurovo pisanje po A Pale View of Hills. Dogodki v njegovih romanih si ne sledijo v časovnem zaporedju, ampak jih na površje prinašajo spomini junakov, ki jih pogosto sproži kak povsem nepomemben dogodek, sčasoma pa se slika dogajanja sestavlja v celoto – čeprav pri tem veliko vprašanj ostaja brez odgovora. Ishiguro velikokrat odlično pokaže, kako nas spomin vara, kako lahko različni ljudje na dogodke iz preteklosti gledajo popolnoma različno ali kako lahko leta živimo v zablodi, slepi za to, kako nas dojemajo ali kaj čutijo ljudje okoli nas, hkrati pa ostajamo prepričani, da je vse v najlepšem redu. To je tudi tisto, po čemer se najbolj razlikuje od Harukija Murakamija. Kajti čeprav je Murakami prav tako mojster slikanja nenavadnih, občasno fantastičnih svetov, od rok pa mu gredo, ravno tako kot Ishiguru, tudi zapletenejši odnosi med ljudmi, nikomur drugemu kot Ishiguru ne uspe tako mojstrsko ujeti praznine, ki zazeva, ko za kratek čas pokukamo za zavese svojih povezav z drugimi ljudmi in svetom, ki nas obdaja. In ravno za to, razkrivanje »brezna za našim iluzornim občutkom povezanosti s svetom«, ga je nagradila tudi Švedska akademija.

Tri njegova dela so bila prevedena v slovenščino, še preden je postal prejemnik Nobelove nagrade za književnost. Ostanki dneva že leta 1995, ko so izšli v knjižni zbirki Cankarjeve založbe XX. stoletje, smo pa lani ob podelitvi nagrade dobili še ponatis. Ko smo bili sirote je v slovenščini izšel leta 2005, Ne zapusti me nikdar, po katerem je bil leta 2010 posnet precejšnje pozornosti deležen film s Keiro Knightley, Carey Mulligan in Andrewom Garfieldom v glavnih vlogah, pa leta 2006. Poleg romana The Unconsoled (Neutolažljivi) je Ne zapusti me nikdar njegov najnenavadnejši roman, znanstvenofantastična distopija o treh prijateljih, ki so pravzaprav kloni in v življenju nimajo drugega poslanstva kot donirati organe in umreti. Nekaj časa mislijo, da jih lahko reši umetnost ali ljubezen, a slednjič ugotovijo, da so vsi njihovi upi zaman. The Unconsoled, ki v slovenščino ni preveden, pa je enigmatična pripoved o pianistu Ryderju, ki naj bi imel v neimenovanem evropskem mestu »koncert svojega življenja«. Postopoma se izkaže, da Ryder v mestu ni prvič, ampak ga zelo dobro pozna, ljudje, ki jih med obiskom srečuje, pa so z njim precej bolj intimno povezani, kot je videti na prvi pogled.

Ryder ima marsikaj skupnega z butlerjem Stevensom, legendarnim junakom Ostankov dni – verjetno pride ravno pri teh dveh junakih »ishigurovski« tip lika najbolj do izraza. Gre za človeka, ki se je trudil živeti načelno in doseči karierne ideale; ki je od sebe ves čas zahteval še več, a je za to žrtvoval medosebne odnose, in kot se izkaže nazadnje, tudi srečo. Na koncu mu ostaneta le resignacija in potlačitev čustev, kar je pravzaprav počel vse življenje – zaradi tega velja zapisati, da je Ishiguro v sentimentu izrazito britanski. Konec koncev so Britanci tisti, za katere naj bi pregovorno najbolj veljala besedna zveza »stiff upper lip«, kar pomeni ostati neprizadet in pokončen, tudi ko so časi težki. In točno to – včasih bolj, včasih manj uspešno – počnejo njegovi junaki.

Kaj pa Ishiguro svetuje mladim piscem? Med drugim, naj se izogibajo literarnim aluzijam v želji, da bi njihovo delo učinkovalo bolj intelektualno. »Nikoli se nisem želel znajti v položaju, ko bi moral reči: ’Moraš prebrati ogromno druge literature,’ ali: ’Moraš imeti hudo dobro literarno izobrazbo, da bi znal res ceniti, kar pišem.’ Pravzaprav res ne maram literarnih aluzij. Mislim, da je v njih nekaj snobističnega ali elitističnega. /.../ To mi ni prav nič všeč.«