Mesto so ljudje, tudi v Ljubljani

V Galeriji Fotografija bo od 23. oktobra do 28. novembra na ogled razstava črno-belih fotografij Igorja Andjelića, ki se navezuje na njegovo predanost neorelizmu

V Galeriji Fotografija v Ljubljani bodo 23. oktobra ob 20.00 odprli razstavo fotografij vizualnega umetnika, grafčnega oblikovalca in fotografa Igorja Andjelića z naslovom Cinecittà, ki se navezuje na njegovo predanost neorealizmu. Gre za nadaljevanje njegove majske razstave v Cankarjevem domu z naslovom Ljubljɐna, kjer je predstavil zgodbo o svoji tesni povezanosti z ljubljanskim urbanim življenjem. Ta tematika prikaza realnih ljudi, njihovega vsakdanjika in pristnih interakcij med njimi, pa je morda bolj kot za katerokoli evropsko umetniško obdobje značilna za italijanski neorealizem.

O dejstvu, da neorealizem Andjeliću služi kot stalni vir navdiha, skozi film, fotografijo in arhitekturo, pričajo tudi njegovi nedavni projekti. V fotografski seriji Casa Come Me navdih črpa iz Malapartejeve slavne hiše, arhitekturne mojstrovine otoka Capri, ki predstavlja vrhunec italijanskega funkcionalizma. S svojim minimalističnim izgledom hiša predstavlja navdih za številne umetnike, od Jean-Luc Godarda do Karla Lagerfelda. S serijo Happy End / Bicycless pa se avtor pokloni režiserju Vittoriu De Sica in njegovemu filmu Tatovi koles ter intervenira v znane prizore iz filma – iz enega odstrani kolo, iz drugega tatu kolesa.

"Med Andjelićevimi upodobljenci srečamo naključne meščane, ki zaradi premičnosti fotografij in samega načina upodobitve delujejo skoraj kot filmski liki. Med njegovimi upodobljenci pa se znajdejo tudi nekateri pomembni akterji slovenskega literarnega in kulturnega življenja, ki povedno pričajo o Andjelićevi vpetosti v ljubljansko umetniško dogajanje, hkrati pa o samem avtorju kot njenem sestavnem delu. Andjelićev končni poklon neorealističnemu filmu funkcionira na tehnični ravni. S premikajočimi se črno-belimi podobami se navezuje na sam medij, hkrati pa vsebinsko ponuja vpogled v širše dogajanje upodobljenega. Avtor stopa izven okvirjev fotografskega medija in se odloči prikazati več kot le en sam ujet trenutek. Gledalec ne ugiba več, kaj se je morda zgodilo pred ali po Bressonovskem "odločilnem trenutku", temveč je soočen s širšo pripovedjo. Fotograf ne poskuša ujeti edinstvene, zamrznjene podobe – namesto tega ga zanimajo hipne geste, sramežljivi umiki pogleda, tihi trenutki človeške psihe, česar prikaz se najbolje odrazi prav skozi gibe in kretnje. Ozadje njegovih fotografij je skoraj vedno Ljubljana, fotografovo ljubljeno mesto, a fotografov interes zares leži v njenih prebivalcih, "Mesto so ljudje", je Andjelić nekoliko zamišljeno pripomnil ob pogovoru o njegovih delih. In neorealizem živi naprej," je o razstavi zapisala Hana Čeferin.

Igor Andjelić je leta 1979 končal šolo fotografije in odprl studio za grafično oblikovanje. Kot fotoreporter je sodeloval s tednikom Mladina in revijo Ambient. Oblikoval je nekatere prostore ljubljanske kulturne scene, kot so: Galerija Škuc, K4, Kavarna Pločnik in Salon Minimal in jim podelil ne samo formo, ampak tudi vsebino. Njegov najpomembnejši dosežek je Salon Minimal, s katerim se je leta 2001 predstavil na Bienalu industrijskega oblikovanja in Beneškem bienalu, opazili pa so ga tudi v svetovno priznanih revijah (Wallpaper, Stern, Corriere della Sera). V Minimalu so med drugimi razstavljali ameriški minimalist Sol Le Witt, David Maljković, Marko Peljhan, Dragan Živadinov, Uršula Berlot, Marin, Scanner in drugi. Logotip Minimala je bil leta 2003 v konkurenci 2400 oblikovalcev nagrajen na natečaju Type Directors Club New York, Minimalov cenik pa je dobil nagrado Art Directors Club New York. Obe deli sta objavljeni v njihovem letnem poročilu in potovali po svetu kot del skupinske razstave. Leta 2004 je na Hvaru odprl Salon/Minimal/Hvar, preko katerega so njegove avtorske fotografije postale del številnih mednarodnih umetniških zbirk, kot na primer zbirka umetnin First National Bank USA, zbirka Davida Erlicha, med navdušenimi kupci pa so bile poleg resnih zbirateljev tudi mnoge znane osebe iz sveta politike in zabave. Leta 2010 je z Galerijo Fotografija sodeloval na slovitem Paris Photo, njegove fotografije pa so objavili vodilni francoski dnevniki in strokovne revije.