Donna Tartt: Lišček

+ + + +

Eksistencializem s starinarstvom

Theodor v najstniških letih preživi bombni teroristični napad na muzej. Mati pri tem umre, umirajoči starec zraven pa mu pomigne, naj pograbi slavno sliko liščka, ki jo je sredi 17. stoletja na deščico narisal Fabritius, preden je njegov atelje zletel v zrak zaradi eksplozije v bližnji smodnišnici. Dve eksploziji in dve smrti ga privedeta v družino restavratorjev in umetnostnih mešetarjev. To je roman o umetnostnem trgu, ponarejanju in tistih, ki s tem služijo in se na vse skupaj spoznajo. Govori o dragocenih starih kosih, nagradah za informacije, zastavljanju umetnin za drogeraške posle, pa tudi o različnih preizkušnjah, ki jih doživlja napol sirota, ki si jo malo podajajo.

Lišček je razvojni roman, ki postavlja Theodorja v različne položaje, vrnitev k očetu in bivanje v Las Vegasu z njegovo dilersko partnerko v neprestanem strahu pred upniki s prav nasilnim imidžem je resnično stresna. Meščanski salon pri njegovem prijatelju, s katerega sestro se kani kasneje poročiti, je po lažni varnosti in blišču, ki zakriva vse, kar je pometeno pod preprogo, čisto nasprotje tega. Tretji del pa so stari mojstri, ki znajo popravljati starine, dragocene kose pohištva, restavratorji in malo tudi preprodajalci vsega, kar jim je uspelo iztrgati zobu časa. Pri popisovanju teh se Tarttova še prav posebej potrudi za prepričljivost. V romanu ne manjka umetnostnozgodovinskih dejstev in napotkov, kako gledati nekatera najbolj razvpita in dovršena umetniška dela.

Vendar je to samo okolje, v katero je postavljena zgodba o tesnobi in negotovosti, in nič naključnega ni, da se ta bralni špeh začne s Camusovim citatom, da absurd veže in ne osvobaja. V abstrakten in malo ekstenziven absurd se na koncu tudi zvrne; po ugotovitvi, da imajo morda na videz nepovezani dogodki globlji vzrok, da je mogoča prava rešitev iz položaja, v katerega je zabredel Theodor in se mora zato pretikati po poteh na obeh straneh zakona – čeprav rešitev pride po načelu od napake do napake do prave rešitve.

Tarttova (1963) je obsežna, kadar se odloči popisovati trg umetnin ali načine gledanja posameznih del. Njen nabor značajev z obeh strani zakona je dovolj pester, kriminalne akcije in krvi in belih praškov pa tudi ravno prav, da razburkajo in poživijo sicer zatohlo starinarsko ozračje in dlakocepsko proučeno umetnostno gradivo. Sodobno zgodbo o odraščanju (napol) sirote in o raznovrstnih družbenih obstrancih, ki jih ta prav dickensovsko srečuje na poti odraščanja, je prepletla z nabranimi referencami, pa vendar tudi prepričljivimi popisi tesnobnih stanj in poskusov, da bi preboleli temeljno rano in izgubo. Pri tem ponuja več odgovorov, vsaka oseba ima svojega.