Sto let slovenske državnosti

Te dni mineva sto let od ene največjih morij v človeški zgodovini, prve svetovne vojne, ki se je uradno končala 1.11.1918 leta. Z njenim koncem je propadla tudi ena največjih dinastij v Evropi, habsburško cesarstvo. V srednji in jugovzhodni Evropi so se meje začele risati na novo. To so bili zgodovinski trenutki, katerih posledice so še danes bolj ali manj enake. Nastale so nove države in po tistem več nobena nova, ki ne bi imela že takrat atributov državnosti (kot na primer banovine in pozneje republike v Jugoslaviji). Kdor je bil takrat zraven, se je zapisal v zgodovino, kogar ni bilo, tega ni uspel narediti vse do danes. In Slovenija je bila zraven in tako zgradila temelje za Kraljevino Jugoslavijo, Socialistično Jugoslavijo in samostojno Slovenijo. Samostojnost Slovenije je iz državne ureditve v državno ureditev rastla, vse do popolne samostojnosti. Če vsaj malo špekuliramo, lahko rečemo, če ne bi bilo 29. 10. 1918, tudi samostojne Slovenije ne bi bilo. In če še malo razmišljamo, je popolnoma jasno, da slovenska državnost temelji na zgornjem datumu. Torej te dni praznujemo 100 let slovenske državnosti! Toda pod vplivom veličastnega dejanja slovenske dokončne osamosvojitve leta 1991, kar malo ali zelo in neopravičeno pozabljamo na temelje, ki so omogočili to osamosvojitev oz. nastanek suverene države Slovenije.

29.10. 1918 je bila hkrati v Ljubljani in Zagrebu razglašena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Razglasitev je z velikim navdušenjem podprla več kot 30.000 glava množica. Glede na to, da je to bila za tiste čase veličastna številka, to govori o izredni podpori in nadvse pozitivnem sprejetju nove države. Najširše množice so skupaj z novim vodstvom dojele, da se je rodilo nekaj velikega. Rodilo se je spoznanje in zavedanje, da je končana nadvlada tujih sil, da bodo ti trije narodi od tega zgodovinskega dne dalje svoji gospodarji na svoji zemlji. Prvič v svoji zgodovini (po malo zamegljeni Karantaniji) smo bili Slovenci v situaciji, da smo se počutili kot neodvisen, samostojen, samozavesten narod. Če se spomnimo naše vznesenosti leta 1991 in nekateri 1945. leta, ko se nam je to zgodilo drugič in tretjič v naši zgodovini, si verjetno lahko predstavljamo kakšna so bila čustva tistih, ki so doživljali to, kar se je Slovencem zgodilo prvič v njihovi zgodovini. Prvič smo dobili svojo državnost, postali smo državotvoren narod! Pred tem so bili Slovenci vedno manjšina ali privesek v neki večji državni tvorbi. In v kontekstu tega zgodovinskega razvoja, je kar težko dojeti, da bo ta stoletnica očitno šla mimo nas brez večjega poudarka in brez slavja, ki bi poglabljal naše stoletne državniške korenine. Še težje pa je dojeti, da nekateri utemeljujejo začetek slovenske državnosti z letom 1945 in najtežje, da drugi trdijo, da je počelo vsega leto 1991; prej pa ni bilo nič. Nedvomno je to odraz slabega zgodovinskega spomina in še slabše objektivne kritičnosti. Zanikati temelje svoje sedanje državnosti je kar malo sprevrženo dejanje, ko pa nas pri tem zgodovina neizpodbitno uči, da je narod ( država) kaj kratkega diha, če noče temeljiti na svoji preteklosti. Narod (država) z globokimi in močnimi koreninami pa ima zanesljivo bolj perspektivno prihodnost. In ko človek vidi v vseh bivših Jugoslavijah dobre in prepotrebne korenine za sedanjo kleno državnost, je to za nekatere samo nostalgija po preteklosti, ali celo obujanje nekakšnega jugoslovenarstva. To pa pri enih kaže na pomanjkanje znanja iz zgodovinopisja, pri drugih pa, ki to znanje in vedenje imajo, na ozko samozaverovanost, bodisi zaradi želje glorificirati samo zgodovino zadnjih tridesetih let, bodisi zaradi lastne samopromocije in osebnega potrjevanja. Postaviti slovenstvo samozavestno ob bok daljši evropski zgodovini pa pomeni, da smo lahko ponosni na skoraj 30 let države, veseli za več kot 70 let državnosti in samozavestni za 100 let od začetka naše državnosti.

Pa ne zgodovinarji, še manj politiki in niti drugi družboslovci nočejo, ne znajo in zelo verjetno ne upajo jasno in glasno opredeliti 100 let naše državnosti.

Nekaterim so zatemnjene oči in v to ne verjamejo ter v bivših Jugoslavijah najdejo množico napak (opravičenih in neopravičenih) ter argumentov (opravičenih in neopravičenih), da Slovenci v bivših Jugoslavijah nismo imeli atributov državnosti. Resne družboslovno-zgodovinske analize, ki jih danes žal nimamo, bodo zanesljivo potrdile, da smo imeli v polpretekli zgodovini status državotvornega naroda. Do takrat pač velja, da smo ga imeli, kar nam najbolje potrjujeta dejstvo, da smo imeli možnost pravice do odcepitve od Jugoslavije in sedanja vključitev v EU, katera preko Bruslja za nas opravlja vsaj toliko funkcij kot jih je včasih Beograd. Navidezno sicer ne, češ imamo svojo politiko, svojo vojsko, svojo diplomacijo in še kaj. Ali pa to »svoje«, ko zagovarjamo svoje interese, res lahko seže čez meje in preko volje velike skupnosti?

Drugi pa si zatiskajo oči pred bojaznijo kritik, da bi bili jugonostalgiki in si ne upajo spregovoriti o zgodovini naše državnosti in so jim torej spodrezana krila odločnosti, ki bi o naši preteklosti objektivno spregovorila in jo utemeljila na 100 letni preteklosti. Je travma napak in stranpoti, ki so seveda objektivno dejstvo in jih nihče ne zanika, Kraljevine Jugoslavije in Socialistične Jugoslavije res tako velika, da iz njiju ne znamo (ne upamo) potegniti tistega dobrega in potrebnega, kar bi temeljilo našo sedanjost in prihodnost v večji samozavesti in klenem razvoju? Zgleda, da res žal je. In to je očitno velika slabost malih in nesamozavestnih; na zunaj sicer hočejo kazati svojo veličino, a v notranjosti jim nekaj manjka; manjka samozavesti in ponosnosti, da bi svojo zgodovino obrnili sebi v prid. Namesto tega pa jo uporabljajo za notranje prepire in zdrahe. Veliki in samozavestni pa zmorejo iz svoje preteklosti potegniti le pozitivno (negativno pa prepuščajo zgodovinskemu spominu) in združiti svoje moči v močno in zdravo rast prihodnosti; Angleži s svojo krvavo kolonialno preteklostjo, Francozi s svojim diktatorjem Napoleonom, že Nemci prebračajo dve izgubljeni vojni v svojo korist.

Nas pa preteklost hromi in razdvaja ter bremeni bolj uspešen razvoj. V tej državi je bilo zanesljivo prelitega največ črnila o spravi. A bolj ko pišemo in razpravljamo o njej, bolj smo si vsaksebi. Pot do nje pa bi lahko bila precej bolj enostavna in uspešna in očitno tudi edina mogoča, če bi se oprli na zgodovino, brez ideoloških predpostavk in si preprosto rekli: slovenstvo temelji nedoločljiva stoletja v preteklost, letos pa mineva 100 let, ko smo pridobili svojo državnost in 70 let, ko smo le to utrdili in bo skoraj 30 let, ko smo jo udejanili v državo. Vse drugo ne šteje, ni pomembno. Bile so stranpoti, bile so krivice (ali lahko najdemo na svetu družbo, ki tega ni doživela!?), a pomembno je, da nam je ta prehojena pot dala državo in njeni državljani moramo biti na to ponosni in samozavestni ter dobronamerni, če že ne prijateljski. Človek, ljudje, pa ne morejo biti samozavestni in še manj ponosni, če se v njih pretakajo zamere in sovraštvo. Težko je mimo razmišljanja, da takšno stanje zanikanja ali ignoriranja preteklosti, ali pa iz nje jemanje samo tistega, kar jim ustreza za orodje in orožje ideološkega boja, nekaterim ustreza. S tem pa dejansko prevzemajo krivdo za slovensko ne-spravnost. Saj če z vsem spoštovanjem, potrebno distanco in objektivno kritičnostjo ne uvidiš svoje preteklosti, se v sedanjosti nimaš o čem in zakaj spravljati.

Za ljudi, ki nikakor ne morejo in nočejo biti usmerjeni pozitivno in dobronamerno, je takšno razmišljanje poenostavljeno in nerealno naivno. Za tiste, ki pa brez fige v žepu, brez ideoloških predpostavk in brez političnih preračunavanj želimo živeti v tej državi pošteno, neobremenjeno in dobronamerno, je to začetek poti k spravi slovenskega naroda, k sreči slovenskega človeka; ker v nasprotnem primeru bomo o spravi slovenskega naroda lahko v prihodnosti samo še sanjali, kot to počnemo že vsa ta leta nazaj; le sanjali o naši kolektivni in osebni notranji pomiritvi in se izgubljali v uničujočih konfrontacijah.

Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača, 28.10. 1918 na 29.11.1943 na 25.6.1991 slovenska država. Če pogači jemlješ zrna, ne bo dobra, če palači jemlješ kamne, ne bo stabilna, če slovenski državi jemlješ temeljne datume njenega nastanka, ne bo popolna, njeni državljani pa razdvojeni! 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.