Milan Kleč: Knjige

+ + + +

Gremo vsi na literarni večer!

Kleč je začel s pisanjem bukolične in idilične poezije, njeno nadaljevanje je potem zavilo k fantastiki, proza je oživila vrsto palčkov in podobnih prikazni ter se postopno vedno bolj ukvarjala s pisateljskim vsakdanjikom. Ne toliko s pisanjem iz prebranega, uvrtavanje v to je bilo prepuščeno bolj knjižničarskim in eruditskim kolegom, Kleč se je iskreno čudil dogajanju na literarni sceni, veščini nekaterih pri pridobivanju štipendij in socialnem delu ob ognjih moči, ki pogosto povzroči prisilni smejalni krč in daje garačem za nagrade običajni blazirani videz.

Kleč se je upokojil, glasno in v luči žarometov, in njegova zbirka prigod s pisatelji se imenuje Knjige. Vendar jo spiše z drugega, nepričakovanega konca: ne kot Uroš Zupan in še nekateri znalci o literaturi, ki pišejo o tistem, kar so že prebrali – Kleč piše o knjigah, ki jih šele bo prebral. Njegovi zapisi so pravzaprav spomini na sodobnike; ob vsakem se spomni, da ga mora dati na bralni seznam in ga spoznati tudi skozi napisano. Začne z Milo Kačičevo in spanjem med lastnim literarnim večerom, naniza nekaj težkokategornikov, Nika Grafenauerja in Petra Kolška in Zdravca Dušo, omeni pa tudi nekaj narcisističnih mednarodnih pesnikov – ti še prav posebej niso znali nehati brati na festivalih. Dušan Jovanović je napisal knjigo poezije Nisem o tem, česa vse še ni ali ne bo več, Klečeva pa bi lahko imela naslov Bom, zares.

Seveda to niso spomini na branje, temveč portreti vseh tistih, s katerimi se je družil, se veselil in razgrajal. To je po Mojih srečanjih s sodobniki in Uri resnice tretja knjiga, pri kateri je sodeloval z Markom Dergancem, vse bolj striparjem, in ni vrag, da ne bi skupaj zakuhala kakšnega pravega stripa o mestnih originalih, nabranih iz pisateljskih vrst. Zdi se, da so Dergijeve karikature kompatibilne in razlagalne: tudi Kleč piše karikirano, kako se samo razveseli literarnih oddaj na teveju, koliko hvalospevov jim nameni, s koliko klicaji opremi vzhičenost nad kulturo na nacionalki! Kdor ga ne pozna, bi mu še verjel.

Sicer pa so Knjige spisane ciklično. Čeprav se Kleč trudi držati smer, ga ves čas zanaša, asociacijsko, vse pa zato, da bi bolj delil z nami obup ob knjigah, predvsem neprebranih. Seveda je spet duhovit in malo tudi piker, pretirava skladno s svojo značilno skromnostjo in sramežljivo zadržanostjo. Edino, česar se ob Knjigah lahko ustrašimo, je njegov pobeg: če bo res prebral vse, kar obljublja, potem bo močno trpela njegova ustvarjalnost in bodo metri knjig, ki jih je spisal doslej, rasli bistveno počasneje, če sploh.