Pištole in prisilno vračanje

Pred dnevi je ekipa TV Slovenija za potrebe oddaje Tarča spremljala postopek »zajetja« manjše skupine beguncev ali – kot jim pravijo na policiji – ilegalnih migrantov na meji. Posnela je grozljiv prizor »standardnega« postopka, pri katerem policisti ves čas v skupino ljudi, tokrat je bil v njej tudi majhen otrok, merijo s pištolo.

Na policiji pojasnjujejo, da se policijski postopki »v skladu s Katalogom standardov policijskih postopkov delijo na ’običajne’, ’občutljive’ in ’nevarne’ postopke. Pri slednjih je določeno, da smejo policisti takšne postopke varovati s strelnim orožjem.« Kdo se je odločil in kdaj, da so postopki zajetja beguncev na meji nevarni, niso pojasnili. So pa pojasnili, zakaj ravnajo tako: »Pri postopkih z ilegalnimi migranti je treba upoštevati dejstvo, da so ti postopki zelo nepredvidljivi, saj policisti nikoli ne vedo točno, za kakšne osebe gre, s katerega območja prihajajo, kakšne izkušnje imajo, kakšne veščine in spretnosti obvladajo, kakšni so njihovi nameni, kaj vse so pripravljeni storiti, da se bodo policistom izmuznili in ilegalno prestopili državno mejo, ali so oboroženi, ali so na svoji poti že napadli druge policiste ali policiste drugih držav in podobno …«

Na vprašanje, koliko je bilo kakršnihkoli incidentov, nevarnih srečanj ali pri koliko zajetih osebah so našli orožje ali nevarne predmete, niso odgovorili. Javne izjave več šefov policijskih postaj, ki delujejo na območju meje, pa kažejo, da doslej ni bilo niti enega incidenta pri takšnem delu policije. Umora policista z nožem pred dvema letoma, s katerim strašijo nekateri državni uslužbenci, pristojni za to področje, ni zagrešil begunec, pač pa nemški državljan s hudimi duševnimi motnjami in odvisnostjo od mamil, ki se je odpravil v nasprotno smer (iz Nemčije proti Balkanu in verjetno naprej), a zaradi neurejenih dokumentov obtičal pri nas.

To, da policisti tako obravnavajo ljudi, s katerimi doslej niso imeli nikakršnih težav, zgolj zato, ker so tujci, je sporno. Kaže pa, da policija ni iskrena v svojem zatrjevanju, da postopke izvaja zakonito in sorazmerno. Diskrepanco med policijskimi zagotovili o zakonitem ravnanju in dejanskim stanjem je pred tem razkrila že zgodba o nezakonitem vračanju beguncev iz Slovenije na Hrvaško. Čeprav je policija ves čas trdila, da tega ne počne, je indice, da se točno to dogaja, v preiskavi ugotovila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Predstavniki Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij in Amnesty International Slovenije pa so v BiH našli več deset beguncev, ki so povedali, da se jim je zgodilo točno to – slovenska policija jih je obvestila, da v Sloveniji ni azila, in jih izročila hrvaški.

Obe zgodbi nas lahko skrbita, saj kažeta, da policija na sistemski ravni zavaja javnost in da je povsem razumen dvom vsaj o verodostojnosti njenega zatrjevanja o spoštovanju zakonodaje na področju postopkov z begunci, prosilci za azil, migranti, pribežniki ...

Kaj bi šele pokazala iskrena primerjava podatkov o povprečnem številu naključnih policijskih postopkov na ulici z ljudmi, ki po videzu spadajo med »migrante«, in tistimi, ki ne?