»Želela bi, da bi kdo opazil, kaj je z mano«

Marija je po krščanskem verovanju brezmadežna. Vse življenje je bila devica, to je ostala tudi po rojstvu svojega in božjega sina Jezusa Kristusa, ki je bil spočet brez stika z moškim. Marija je za marsikoga najpomembnejša ženska na svetu. Tako je ime tudi naši sogovornici, ki je bila v otroštvu spolno zlorabljena. Ime ni pravo, izmišljeno je. Morda si ga je nadela tudi ali ravno zaradi tega, kar simbolizira.

Ko je bila Marija stara 18 let je prvič poskusila narediti samomor. »Spila sem veliko različnih tablet in si prerezala žile na roki. Zbudila sem se v bolnišnici, na psihiatriji v Ljubljani. Takrat sem prvič povedala zdravnici, kaj se mi je dogajalo zadnjih sedem let,« Marija pojasnjuje, kdaj je prvič spregovorila o dolgoletni spolni zlorabi. Ta se je s tem nehala, saj je bila po odpustu iz bolnišnice nastanjena v stanovanjsko skupino, izločena iz okolja, kjer so se ji godile grozne stvari, in vsaj začasno varna.

Okolje, kjer so se ji godile stvari, ki jih ne bi smel trpeti nihče, še posebej pa ne otrok, je bilo domače okolje, kot je to pri večini spolnih zlorab. »Starši so zgodaj zjutraj hodili v službo, z mlajšo sestro pa sva sami ostajali doma in potem okrog pol osmih odhajali v šolo. Nekega jutra je pozvonilo pri vratih, bil je očetov zelo dober prijatelj, sosed, živel je nekaj hiš naprej od naše. Rekel je, da bo popravil elektriko v kuhinji in naj grem nazaj v posteljo.« Marija je storila točno to, odšla je v sobo. To bi verjetno v takšnih okoliščinah storila večina deklic in dečkov, če bi se pri vratih pojavil dober družinski prijatelj in ponudil sosedsko pomoč. Sploh v majhnem kraju, kjer so ljudje, sosedje med seboj še posebej povezani – v kraju, v kakršnem je tedaj živela Marija.

»Kmalu je prišel za mano, rekel je, da me bo zmasiral, da je to super zadeva, in me takoj začel otipavati po vsem telesu. Smejal se je, rekel mi je, kako lepo telo imam, in se je ulegel ter tudi mene povlekel za sabo. Odpel je hlače, drgnil se je ob moje noge in trebuh, šepetal, kako me ima rad, kot svojo hčer, in glasno dihal. Nisem se zavedala, kaj se je pravzaprav zgodilo, vstal je in mi rekel, super dekle si, ne povej nobenemu nič, jutri ti še nekaj lepega prinesem, preden greš v šolo,« začetek dolgoletne zlorabe opisuje sogovornica.

Glede na to, da Slovenija spada med države, kjer je molk o spolnih zlorabah še posebej močan, bo morda Marijina izpoved spodbudila več žrtev spolnih zlorab, da o tem javno spregovorijo.

Res je kmalu spet prišel, prihajal je kar pogosto, pravi Marija. Kmalu je sledil spolni odnos. »Počutila sem se, kot da se mi to ne dogaja, mislila sem, da moram povedati mami, ampak naslednjih sedem let nisem povedala nikomur.« Mama ji je umrla leto po tem, ko se je spolna zloraba začela, ko je bila stara 12 let. Očetu ni zmogla povedati, sestri prav tako ne … »Sosed je prihajal, bil prijazen do mene, kupil mi je kakšno darilce in me tudi dvakrat peljal na morje z družino. Tudi tam je našel način, da me je zlorabljal in posiljeval. Tam mi je tudi zagrozil, da bom kriva, če komu povem, da bo povedal, da se lažem, izmišljujem.«

Ko pa je Marija zaradi poskusa samomora pristala v bolnišnici, je vendarle spregovorila, kaj se ji že leta dogaja. Povedala je tudi policistom, ki so jo obiskali že v bolnišnici. Ob pomoči Zavoda Emma – centra za pomoč žrtvam nasilja je o tem vse pogosteje govorila in se odločila, da bi storilec moral odgovarjati za svoje ravnanje: »Bilo je mučno, dostikrat sem morala na policiji in sodišču ponoviti svojo zgodbo. Nasilnež je vse zanikal. Sodišče ga je oprostilo zaradi pomanjkanja materialnih dokazov. Nisem imela moči pritožiti se, še zbolela sem, življenje mi je viselo na nitki.« Marija je po tem še dvakrat poskusila napraviti samomor. Zaradi bolezni so jo invalidsko upokojili.

Danes je mala deklica, ki so se ji dogajale grozne stvari, stara 31 let in se po svojih močeh spoprijema z življenjem. Še potrebuje in išče pomoč, materialno in tudi psihološko. Drugim žrtvam pa polaga na srce: »Povedati, spregovoriti. Staršem, v šoli, komurkoli odraslemu. Niste krivi za to, kar se vam je zgodilo. Pomoč obstaja, poiščite jo. Vaše telo je samo vaše, ne dovolite, da vam ga vzamejo, ga zlorabijo.«

»Ker si otrok, ne veš točno, kaj se ti dogaja, ujameš se v začarani krog, in če nihče ne prepozna tvoje stiske, se ti lahko zgodi, da nasilje doživljaš leta in leta. Želela bi, da bi tedaj kdo opazil, kaj je z mano,« pravi. Izhajajoč iz svoje izkušnje dodaja, da sodišča niso dovolj usposobljena za prepoznanje takšnega nasilja in da je žrtev še enkrat zlorabljena med zaslišanji, dokaznim postopkom … Pri tem še dodaja, da upa, da so morda danes razmere na tem področju nekoliko boljše, kot so bile pred dobrim desetletjem, ko je sama doživljala vse to. Od družbe, točneje od države, pa si želi sistemsko ureditev, ki bi vključevala »pogovor, ozaveščanje že v vrtcu. Z navodili, kaj narediti, če se ti kaj takega zgodi. Pa tudi doma, od staršev, tudi o nedotakljivosti telesa. Sodišča potrebujejo izobraževanje o nasilju, žrtvah, storilcih. Prilagodijo naj postopke, da bi bili čim manj boleči za otroke, žrtve.«

Marija je le ena od številnih žensk in moških, ki so bili, ko so bili deklice in dečki, spolno zlorabljeni. Podatki za Evropsko unijo, ki jih redno potrjujejo različne raziskave, kažejo, da je žrtev spolne zlorabe vsaka tretja deklica in vsak peti deček. Za Slovenijo so ti podatki nekoliko drugačni, zlorabljena naj bi bila vsaka peta deklica in vsak sedmi deček. Velika večina, dve tretjini žrtev, pa o zlorabi molči.

Morda je razlog za domnevno nekoliko manj (zaznanih) spolnih zlorab v Sloveniji prav molk. Številne države po svetu, tudi članice EU, so se v zadnjih letih odločile za obširno sistemsko preiskavo spolnih zlorab v družbi – še posebej v institucijah, verskih, vzgojnih, izobraževalnih … Takšna odločitev države pa potem vedno prispeva k splošni prekinitvi molka in posega v vsesplošno prepričanje, da so spolne zlorabe tabu. Po poslušanju in branju številnih pričevanj iz takšnih preiskav je tudi drugim žrtvam zlorab, ki se večinoma dogajajo v ožji ali širši družini, nekoliko laže spregovoriti o svoji izkušnji. Vsaj zasebno, če že ne javno. Prav zato Marija na vprašanje, ali bi bila tudi v Sloveniji smiselna sistemska preiskava spolnih zlorab, odgovarja pričakovano nedvoumno z »absolutno da«.

Glede na to, da Slovenija spada med države, kjer je molk o spolnih zlorabah še posebej močan, bo morda Marijina izpoved spodbudila več žrtev spolnih zlorab, da o tem javno spregovorijo. To bi gotovo bil pomemben signal družbi, ki si glede tega vztrajno zatiska oči.

Manj zlorab ali zgolj več molka?

Število prijavljenih kaznivih dejanj spolnih zlorab otrok se občutno zmanjšuje

V Sloveniji se število prijavljenih kaznivih dejanj spolne zlorabe otrok, točneje »kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let«, zadnja leta nasprotno od pričakovanj zmanjšuje. Podatki, ki so jih na podlagi policijskih poročil objavili v Združenju proti spolnemu zlorabljanju, kažejo, da je tako vse od leta 2010, ko je bilo prijavljenih največ, 244 primerov. Leta 2015 jih je bilo recimo le 81, lani pa 115. V skladu s tem se kaže tudi očiten trend zmanjševanja števila obsodilnih sodb za to kaznivo dejanje. Leta 2006 jih je bilo recimo 117, lani pa najmanj v zadnjih 15 letih, le 55.

Težko je verjeti, da je tako zaradi zmanjševanja števila dejansko storjenih kaznivih dejanj. Ali kot je pred časom v intervjuju za Mladino dejala predsednica omenjenega združenja Katja Bašič: »Število prijavljenih kaznivih dejanj spolne zlorabe se zelo zmanjšuje. Ne vem, kaj se je v tem času tako pomembnega storilo glede preventive, da bi lahko rekli, da je to posledica manj storjenih spolnih zlorab.«