Temna stran sprave

Študijski center za narodno spravo, ki ga je pred desetimi leti ustanovila prva vlada Janeza Janše, je te dni pripravil obsežno konferenco z naslovom Temna stran meseca II. Kot pri vseh njegovih dogodkih doslej je šlo za tematsko, ideološko in tudi po imenih razpravljavcev sodeč dokaj ozek dogodek z namenom zgodovinskega revizionizma. A dejavnosti centra ves čas velikodušno financira država. Konferenco, ki je potekala kar v prostorih državnega sveta, pa je odprl predsednik republike Borut Pahor.

Konferenco je center za spravo, ki ga vodi Andreja Valič Zver, članica SDS in soproga evropskega poslanca te stranke Milana Zvera, organiziral ob 20-obletnici razstave z naslovom Temna stran meseca. Ta razstava je bila tedaj, daljnega leta 1998, nekako prelomna. Bila je del procesa odkrivanja zamolčanega dela slovenske novejše zgodovine, povojnih pobojev, povojne oblasti, druge svetovne vojne in desetletij, ki so sledila. Postavljena pa je bila v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani.

Sedanja direktorica muzeja dr. Kaja Širok pojasnjuje, da je tedaj »pobuda za postavitev razstave gospoda Draga Jančarja in njegovih sodelavcev prišla na povabilo Muzeja novejše zgodovine Slovenije«. Razstava, nadaljuje Kaja Širok, je nastala v želji, da strokovnjaki iz muzeja skupaj s civilno iniciativo postavijo razstavo, ki govori o tabuiziranih temah, o stvareh, o katerih naj se prej ne bi govorilo.

»In tudi v dvajsetih letih, ki so sledila, je muzej na tem področju naredil ogromno, ogromno raziskav, postavljenih razstav, muzej se je sistematično ukvarjal s prisilnimi mobiliziranci, prekomorci, vsi predmeti iz povojnih grobišč so v muzeju in na razstavah,« še dodaja Širokova. Vse to poudarja zato, ker se še dandanes institucija, ki jo vodi, ter drugi muzeji in raziskovalne institucije na tem področju – z izjemo centra za spravo – v javnosti prikazujejo kot organizacije, ki se niso bile sposobne soočiti z zgodovinskimi dejstvi povojnih pobojev. Po mnenju Širokove ni mogoče trditi, da slovenski muzeji in druge raziskovalne ustanove teh tem niso obravnavali in da v slovenski javnosti do preboja teh tem ni prišlo.

Njena kritika je usmerjena prav na center za narodno spravo, ki promovira omenjeni izkrivljeni pogled na slovensko zgodovinopisje – tudi prek dogodkov, kot se je te dni odvil v državnem svetu. »Tak je pogled neke struje, ki želi, da se razkol med ljudmi nadaljuje in ne išče konsenza v javnosti. Leta 2018 se s temi temami ukvarjajo na zelo enozvočen način. Mislim, da si en inštitut oziroma ena politična stranka ne more lastiti primata nad tem, kaj se je v Sloveniji na tem področju zgodilo v zadnjih dvajsetih letih. Oni nas potiskajo v neke okostenele stereotipe institucij, ki niso presegle določenih okvirjev, mislim pa, da so ravno organizatorji te konference tisti, ki ne delujejo spravno.«

Konferenca Temna stran meseca, ki je potekala v državnem svetu, je bila vsaj toliko kot strokovni tudi politični dogodek.

Širokova sicer še zdaleč ni edina, ki ima o desetletju aktivnosti centra za narodno spravo takšno mnenje. Borka za spravo dr. Spomenka Hribar je recimo pred leti v intervjuju za Mladino o centru povedala tole: »Študijski center brklja samo po krivdi komunizma, o protikomunistični strani ne pove ničesar. Njim ni za raziskavo, njim gre za razkol.« To ne nazadnje potrjujejo tudi teme za razgovor na tokratni konferenci. Govorniki so recimo svoje razprave naslovili z naslednjimi iztočnicami: »Katoliška cerkev, sovražnik številka ena?«, »Narodni heroji na pročeljih slovenskih osemletk«, »Začetek revolucionarnega kazenskega prava na Slovenskem in njegovi odmevi po drugi svetovni vojni in po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije« …

Ne nazadnje pa drži tudi to, da bi center za narodno spravo lahko enačili s točno določeno stranko – SDS, kot je namignila direktorica Muzeja novejše zgodovine. Že ustanovljen je bil, ko je bila ta stranka na oblasti. Tudi financiranje iz proračuna – okoli pol milijona evrov na leto – je bilo tedaj zagotovljeno, na čelo centra pa je bila postavljena soproga enega najvišjih funkcionarjev te stranke. Ta si je potem izbrala sodelavce, statut centra pa je napisan tako, da si zaposleni dejansko sami izbirajo svoje vodstvo. Andreja Valič Zver je letos začela že svoj tretji mandat na čelu centra za spravo.

Na strokovni zgodovinopisni konferenci je sicer poleg predsednika Pahorja, ki je konferenco odprl, spregovoril še en aktivni politik – predsednik in poslanec SDS, Janez Janša.