Svetlo nebo

Pred dnevi so krščanski romarji romali od Vatikana do poljskih Katovic, da bi ljudi opozorili na nevarnosti podnebnih sprememb. To je bila iztočnica za vprašanja časnika Delo o prizadevanjih katoliške cerkve za zmanjšanje vpliva podnebnih sprememb. Pojasnili so, da je to pomembno vprašanje, da vernike spodbujajo k varovanju okolja in tudi sami skrbijo za dobre prakse, »saj župnije, samostani in vzgojno izobraževalne ustanove nadgrajujejo svoje ogrevalne sisteme, ki so prijazni do okolja«. Ker niso spregovorili o svetlobnem onesnaževanju, vplivu na življenje žuželk in morebitnem varčevanju z električno energijo pri osvetljevanju cerkva, smo jih o tem povprašali mi.

Tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference (SŠK) David Kraner je sporočil, da RKC ne razpolaga s podatki o številu osvetljenih sakralnih objektov, niti s tem povezanimi stroški električne energije, prav tako ne vedo, koliko stroškov plačuje cerkev in koliko občina ali država. Če bi želeli pridobiti te podatke, bi se morali obrniti na sleherno nadškofijo, škofijo in župnijo. Mi smo ubrali bližnjico in poklicali predsednika Društva temno nebo, ki se zavzema za zmanjševanje svetlobnega onesnaževanja, Andreja Moharja.

Prav Moharja in njegovo društvo je v odgovorih na naša vprašanja omenil tudi Kraner: »SŠK je v preteklosti aktivno podprla okoljevarstveni projekt Temno nebo Slovenije (za zmanjšanje svetlobnega onesnaževanja okolja in okolju prijazne osvetlitve naših cerkva). Podpiramo tiste načine osvetljevanja, ki so prijazni do okolja in trajnostno naravnani.«

Mohar pojasnjuje, da so se po letih gluhih ušes tako pri RKC kot pri občinah leta 2010 odločili prijaviti evropski projekt »Life+ za zmanjšanje negativnih vplivov osvetljevanja objektov kulturne dediščine in izboljšanje naravovarstvenega statusa nočnih živali« ter uspeli pridobiti sofinanciranje EU in ministrstva za okolje. V okviru projekta so pripravili rešitve za dosego teh ciljev in vse skupaj je nato preraslo v posel. »V težak posel,« pojasnjuje Mohar in nadaljuje, da se od tega le težko živi. V vseh letih so sanirali osvetlitev le okoli 20 odstotkov cerkva, in to brez kakršnega koli sodelovanja cerkve. »Cerkvi ni mar za to, z njimi se ni mogoče nič dogovoriti, vseeno jim je,« pravi Mohar, ki s svojim podjetjem hodi od ene občinske uprave do druge in jim predstavlja prednosti energetske sanacije osvetljevanja cerkva. Kar 80 odstotkov vseh žarometov upravljajo občinske oblasti, ki plačujejo račune. Proces je težaven in počasen, ker morajo občinske uprave, ki se za to odločijo, zbrati sredstva za novo opremo za osvetlitev ene ali več cerkva.

Z vidika posamezne občine to seveda pomeni tudi prihranek pri izdatkih za električno energijo, in sicer med 80 in 90 odstotki za osvetljevanje cerkva, za kar na ravni države skupaj letno namenjamo okoli milijon evrov iz občinskih proračunov. Že to je »prihranek« tudi za okolje, saj pomeni manjšo porabo električne energije. Dodaten »prihranek« za okolje pa je posebej dobro viden, kadar gre za osvetlitev cerkva, ki stojijo zunaj naselij. Tam se zaradi zmanjšanja jakosti in usmerjanja svetlobe tudi nepredstavljivo zmanjša pomor žuželk, ki se ujamejo v to svetlobo, pojasnjuje Mohar. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je večino hrane, ki jo pojemo, možno pridelati le zato, ker žuželke oprašujejo rastline.