Kultura / V gledališče prihodnosti

Čeprav so si posamezni režiserji zadnja leta z obravnavo tem na nove načine in novimi produkcijskimi postopki prizadevali iztrgati evropska mestna gledališča iz domicilne meščanske ideologije in jih približati sodobni misli in urbanemu življenju, so takšni poskusi v glavnem spodleteli. Ne le zato, ker se vodilne gledališke hiše bojijo osipa gledalcev, temveč ker takšni gledališki vizionarji pogosto posežejo v produkcijske razmere v gledališčih. Ni naključje, da so politične sile (in kulturna elita) v strahu za položaje – če navedemo le najbolj znan primer – tako rekoč »zmlele« prizadevanja režiserja Matthiasa Lilienthala, ki je skušal münchenski Kammerspiele odpreti z vključevanjem naturščikov in beguncev v predstave tega gledališča.