V Ljubljani že 34. festival LGBT filma

Letošnja edicija festivala LGBT filma bo predstavila 26 celovečernih in 13 kratkih filmov z različnih koncev sveta. Fokus bo na kompleksnih podobah LGBT+ oseb, ki se znajdejo v različnih okoliščinah, na različnih celinah in pripadajo raznolikim socialnim strukturam.

Med 24. novembrom in 2. decembrom bo v Ljubljani potekal 34. festival LGBT filma, na katerem bodo prikazali 26 celovečernih in 13 kratkih filmov iz 27 držav. Osrednji del programa se bo odvijal v Slovenski kinoteki, off program pa v klubskih prostorih na Metelkovi. Kot vsako leto bodo nekateri filmi predstavljeni še v Kopru, Mariboru, Bistrici ob Sotli, Idriji, na Ptuju in v Trstu. Po besedah Jasmine Šepetavc gre za "obsežno množico še nikoli videnih in kompleksnih podob LGBT+ oseb, ki se znajdejo v različnih okoliščinah, na različnih celinah, pripadajo raznolikim socialnim strukturam, to, da so LGBT+, pa je le ena od njihovih lastnosti, ki ne vodi v eno – tragično – usodo." Festival bo v Kinodvoru odprl slovenski film Posledice (r. Darko Štante), ki je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel kar pet nagrad: za najboljšo režijo, glavno moško vlogo, stransko moško vlogo, nagrado občinstva in nagrado žirije slovenskih filmskih kritikov in kritičark. 

Letošnji festival zaznamujejo raznolike zgodbe z vseh koncev sveta. Prva velika tema filmov je revščina, predvsem med starejšimi transspolnimi osebami in lezbijkami. V italijanskem filmu Kdo bo shranil rože? (r. Cesare Furesi) obuboža upokojeni igralec pokra Gulio, a to skriva pred umirajočim partnerjem. V paragvajskem filmu Dedinji (r. Marcelo Martinessi) pa se starejši lezbični par znajde v vse večjih dolgovih, ki ju prisilijo, da prodata skoraj vse svoje pohištvo.

GdVyVnNp0og

Podobno zgodbo revščine lahko spremljamo tudi v kenijsko-škotskem dokumentarnem filmu Sidney in prijatelji/ce (r. Tristan Aitchison), v katerem interseksualni Sidney pobegne iz ruralne Kenije, ker so ga starši, ko se ni hotel podrediti predpisanim idealom ženskosti, hoteli večkrat umoriti. V filmu Sirski mister gej (r. Ayse Toprak) dva sirska begunca, živeča v Istanbulu in Berlinu, sanjata o tekmovanju za mistra geja sveta. Filipinski dokumentarec Kličite jo Ganda (r. PJ Raval) pa pokaže, da je boj marginaliziranih oseb s kolesjem imperialne homofobne oblasti dolgotrajen proces malih zmag in velikih porazov. Film Freak Show (r. Trudie Styler) pokaže, da tudi na Zahodu, v ZDA pa še toliko bolj, obstajajo drastične razlike v sprejemanju LGBT+ oseb. 

SlUTTZFEKWs

O religioznem konservativizmu in LGBT+ identitetah v ruralnem okolju v ZDA govori tudi zaključni film letošnjega festivala Zgrešena vzgoja Cameron Post (r. Desiree Akhavan, 2018), ki je doživel premiero in festivalsko zmago na letošnjem festivalu v Sundancu. Minimalističen realistični film odlikujejo trenutki bizarne atmosfere, ki izhaja iz grotesknosti situacije – npr. "zdravljenja" homoseksualnosti z akustičnim krščanskim rockom – tako da postane gledalcem kmalu jasno, da niso zaprti najstniki tisti, ki potrebujejo "strokovno" pomoč, temveč t. i. terapevti in starši sami.

Film Rafiki (r. Wanuri Kahiu) je prvi kenijski film, ki so ga prikazali na festivalu v Cannesu in prvi igrani celovečerec iz Kenije, ki se je lotil teme lezbične ljubezni.  Carmen in Lola (r. Arantxa Echevarria) v skorajda dokumentaristični maniri prikazuje dve dekleti, ki si želita ubežati pred neomajno patriarhalno skupnostjo. Carmen v romski skupnosti na obrobju Madrida pripravljajo na poroko z družinskim izbrancem, dokler ne spozna nenavadne Lole, v katero se postopoma zaljubi. Dekleti sta postavljeni pred izbiro: ali pobegniti homofobnemu okolju ali ostati in se podrediti. Na podobnem razpotju se znajde Bekim v kosovskem filma Poroka (r. Blerta Zeqiri). Bekim in njegova zaročenka Anita sta sredi priprav na poroko, ko se iz tujine v mesto vrne Nol, njegov nekdanji ljubimec. Kljub temu da je med moškima še vedno živa velika ljubezen, odločitev zanjo v konservativni družbi ni enostavna. 

7M_-ucSaFpU

Na festivalu bodo predvajali tudi filma dobitnikov nagrad teddy. Prvi je najboljši dokumentarec LGBT sekcije festivala v Berlinu, Obscuro Barroco (r. Evangelia Kranioti), estetski poklon Riu de Janeiru, spolnim metamorfozam in transspolni ikoni Luani Muniz (1961–2017). Drugi, Surova barva (r. Filipe Matzembacher, Marcio Reolon) pa je zmagovalec kategorije za najboljši igrani film. Na ogled bo tudi film Obrekovanje (r. William Wyler) iz leta 1961, ki zaradi strahu pred cenzuro nikoli ni neposredno omenil homoseksualnosti, pripoveduje pa o dveh učiteljicah, ki ju nezadovoljna učenka po krivem obtoži razmerja.

XUGh-a7wHTo

V času festivala bosta potekali tudi dve delavnici: kritiška pod vodstvom Jasmine Šepetavc (v sodelovanju z društvom filmskih kritikov FIPRESCI) in scenaristično-filmska pod vodstvom Maje Weiss in Suzane Tratnik, v okviru katere bo tudi javna avdicija za nastop v celovečernem igranem filmu. Festival se bo zaključil s podelitvijo nagrade Rožnati zmaj po izboru mednarodne žirije.