Grinch

zadržan

Anti-Božiček.

Ameriška mesta imajo prečudna imena, recimo: Truth or Consequences (Nova Mehika), Rough and Ready (California), No Name (Kolorado), Why (Arizona) ali Whynot (Severna Karolina). Nič čudnega, da se animirana burleska Grinch – posneta po otroški klasiki Kako je Grinch ukradel Božič (via Dr. Seuss) – dogaja v mestecu Whoville. Itak zveni kot prečudni – a resnični – Hazardville (Connecticut). Prav tako ni nič čudnega, da Whoville izgleda kot božično drevesce – vanj se namreč vključimo pet dni pred Božičem. Mestece je okrašeno od glave do peta, izložbe so polne, povsod se cedijo voščila in lepe želje, božične lučke utripajo, božični zvončki cingljajo, božične pesmi žgejo, ljudje divje nakupujejo. To so good guys.

Na drugi strani pa je ultimativni božični bad guy, hujši od Dickensovega Scroogea, Burton-Selickovega Jacka Skellingtona in Pokvarjenega Božička – zeleni, zdraharski, zviti, zlobni, zopernaravni Grinch. Na Božič – okej, na karnevalskega, skomercializiranega, korporativnega “duha Božiča” – je tako alergičen, da sklene, da bo ukradel vsa božična darila in ljudem pokvaril Božič. Živo si lahko predstavljate, kako bi šele znorel, če bi živel v mestu, v katerem se “duh Božiča” začne že oktobra! In v katerem božične filme vrtijo že novembra! To res povzroča posttravmatsko stresno motnjo, ki tako zelo muči Grincha. Film ni ne vem kaj, toda poanta ni slaba, tako da mizantropski Grinch – magari nehote – postaja junak našega časa, ne pravim pa, da tudi mesteca Santa Claus (Indiana).