Oče naroda s krvavimi rokami

Ta petek smo praznovali dan Rudolfa Maistra, s katerim se Slovenija spominja generala, ki je 23. novembra pred natanko stotimi leti v Mariboru razorožil enote mariborskih Avstrijcev. To je samo eno v nizu prelomnih dejanj, s katerimi je Maister Sloveniji zagotovil pomemben del Štajerske, sebi pa častno mesto v slovenski zgodovini. A kot se v vojni pogosto dogaja, je njegova junaštva omadeževal incident, o katerem se v domači javnosti le malo govori, zato pa se ga s toliko večjo grenkobo spominjajo onkraj severne meje. Gre za krvavo mariborsko nedeljo 27. januarja 1919.

Tisti čas je bil Maribor narodnostno razklano mesto. Okolica je bila izrazito slovenska, dobršen del meščanov pa se je opredeljeval za avstrijske Nemce. Med popisom prebivalstva leta 1910 je bilo za Nemce označenih 32 tisoč Mariborčanov in Mariborčank, med Slovence se je menda prištevalo le 6151 prebivalcev mesta ob Dravi. »Te številke seveda niso povsem zanesljive, saj so popisovalci ljudi spraševali le po občevalnem jeziku. Tako je avstro-ogrski cenzus zagotovo malce precenil delež nemškega prebivalstva, kljub temu pa ni mogoče zanikati, da je bil Maribor pod močnim nemškim vplivom,« razlaga dr. Jure Gašparič z Inštituta za novejšo zgodovino.

Po Maistrovi zaslugi in zaslugi njegovega pešpolka, ki je nastal z mobilizacijo približno 4000 mož, je bilo proti koncu leta 1918 mesto trdno v slovenskih rokah in nemške enote Zelene garde razorožene. Mariborskim Nemcem pa se je ponudila še ena, zadnja priložnost, da preprečijo priključitev mesta kraljevini SHS. Konec januarja 1919 se je ob Dravi razvedelo, da iz Gradca prihaja delegacija odposlancev iz misije ameriške vojske, ki naj bi analizirala etnično sestavo prebivalstva Koroške in Spodnje Štajerske; delegacijo je vodil polkovnik Sherman Miles. Nemško meščanstvo je bilo odločeno, da bo Američane opozorilo na svojo številnost. Tako je 27. januarja 1919 kljub snegu mesto preplavila množica ljudi z avstrijskimi zastavami; učitelji so na ulice poslali razrede otrok, ki so peli nemške pesmi, moški so na klobukih nosili črne, rdeče in zlate trakove – stare germanske barve; avstrijski viri so poročali o približno deset tisoč protestnikih. Maister, ki se je ravno tisti čas sestal z Američani, je še pred protestom naročil, naj mestno hišo zastraži približno 20 oboroženih vojakov. Posledic njegovega ukaza v naelektrenem ozračju ni bilo težko predvideti.

Zgodovinarji si še danes niso edini, kdo je streljal prvi. Avstrijci trdijo, da so vojaki odprli ogenj brez povoda, slovenski časniki pa so poročali, da je nekdo iz množice prvi uperil revolver v enega izmed stražarjev in zadel njegov bajonet. V paniki, ki je sledila, so vojaki začeli streljati po ljudeh. Ko se je smodnik razkadil, je po poročanju avstrijskih časopisov na Glavnem trgu obležalo 13 mrtvih in 60 ranjenih; slovenski viri so govorili o 11 mrtvih in neugotovljenem številu ranjenih. Strele in krike so slišali tudi člani Milesove delegacije in sam Maister, ki so kosili v mestni hiši. Pretreseni Američani so nemudoma zapustili Maribor.

V odgovor na pokol je Avstrija teden zatem sprožila ofenzivo, v kateri je Maister izgubil del priborjenega ozemlja. Premirje je bilo podpisano 13. februarja, septembra 1919 pa je bila z mirovno pogodbo v Saint Germainu določena sedanja meja med Slovenijo in Avstrijo. Maribor je bil dokončno slovenski, Rudolf Maister je postal eden od očetov naroda.

»Krvava nedelja ni dogodek, ki bi ga načrtno zamolčali, je pa v javnosti res manj znana. Slovenci pač vztrajno mitiziramo Maistra, čeprav je resnica malce drugačna – bil je dober, ne pa nujno tudi genialen vojak, ki je bil v pravem trenutku na pravem mestu,« sklene zgodovinar Gašparič.