Kustosova soba

za

Vrnitev Igorja Zabela.

“Še pred kratkim se mi je sanjalo o Igorju,” pravi Bojan Zabel. “Sanjalo se mi je, da sem Sonjo, svojo ženo, vprašal: zakaj Igor nič ne pride v to stanovanje, v katerem sva zdaj?” Igor Zabel – umetnostni zgodovinar, kritik, kustos, potujoči kurator – je umrl na vrhuncu kariere – tik pred otvoritvijo še ene svoje triumfalne razstave modernosti (sklepni del njegove trilogije o slovenski umetnosti). Sedmega julija 2005, pripoveduje Mateja Kos Zabel, se je na Beethovnovi spotaknil ob štrcelj odrezane parkirne ure, padel in s kolenom treščil ob neko kovinsko ploščo. Zlom pogačice. Nič prav strašnega. Bolj ko ne rutinsko so ga odpeljali na travmatologijo, kjer je čakal na operacijo, ki sama po sebi ne bi bila nič posebnega, a ga niso takoj operirali – tisti dan je bilo nenavadno veliko prometnih nesreč, tako da so na kliniko pripeljali precej hudih ponesrečencev, ki jih je bilo treba hitro, prednostno operirati. Potem so operirali še njega. Vse je bilo okej.

Po nekaj dneh pa – nenadoma, sunkovito – napad embolije. In ponoči še enkrat. A spet je bilo vse okej. Lahko smo optimisti, je rekel doktor. “No, ko smo prišli v soboto, pa smo izvedeli, da je umrl. Nihče od nas ni tega pričakoval. Še en dan prej je bil Igor dobre volje. Rekla sem mu: jutri se vidimo. Igor je rekel: Saj bom tukaj.” In nista se več videla. Njegova jakna še vedno visi doma na obešalniku, poleg ostalih plaščev – v žepih so kovanci, listki (“kaj prinesi iz lekarne”) in vabilo na deseto obletnico Živadinovega Projektila Noordung.

Vse to se odvrti na koncu. In ta konec – Igorjeva nenadna, absurdna smrt, njegova jakna, Matejin flešbek, očetove sanje – gledalca emocionalno “udari”, obenem pa zanazajsko senzibilizira – uredi, osmisli, poantira – tisto bolj ko ne rutinsko izmenjavanje umetnostno-umetniških talking heads (Zdenka Badovinac, Viktor Misiano, Peter Weibel, Ješa Denegri, Sergej Kapus, Borut Vogelnik, Igor Španjol, Beti Žerovc, Francesco Bonami, Božidar Zrinski, Jože Barši, Marjetica Potrč ipd.), ki so pred tem slabo uro sestavljali zgodbo o Zabelu, o njegovih največjih kuratorskih hitih (Vidiki minimalnega, Tank, Oho: Retrospektiva, Kustosova soba, Individualni sistemi na Beneškem bienalu), o njegovi metodi (umetnostno kritiko-teorijo je prelevil v kuratorsko prakso; imel je svoje umetnike; svoje kuratorsko delo je utemeljeval na svojem odnosu z umetnikom, na zaupanju v umetniško delo, v spoštovanju umetnika), njegovih uvidih (liberalna, prožna, odprta, strpna zahodna ideologija ima svojo temno stran – predsodke, rasizem in imperialistični občutek nadvlade; po koncu hladne vojne se ni le Vzhod prelevil v “nekdanji Vzhod”, ampak je tudi Zahod postal le “nekdanji Zahod”), o njegovi mehkobi, njegovi kristalni jasnosti, njegovem nenehnem preverjanju modernosti (kako narediti umetnost vidno?), njegovem smislu za medijsko pravičnost in njegovi občutljivosti za neenakosti, hierarhije in nasilje v domnevno egalitarnih lepih idejah o dialogu.

Vse to me spomni na dictum italijanskega filmarja Piera Paola Pasolinija: “Smrt izvrši bleščečo montažo našega življenja.” Kar je ponazoril s primerom poštenjaka, ki do svojega šestdesetega leta ne stori nič pregrešnega ali kriminalnega, potem pa se nenadoma hudo pregreši. “Takšno dejanje modificira vsa njegova pretekla dejanja in ga prikaže v drugačni luči, kot smo ga videli.” Dokler ne umreš, ne more biti nihče prepričan, da te zares pozna. Šele ko umreš, ne moreš več grešiti, zato je šele smrt ta, ki zmontira tvoje življenje. Šele ko umreš, postane tvoje življenje nazorno – vse, kar je nepomembno in nepotrebno, odpade. Smrt izbira pomembne trenutke življenja, ki se ne morejo več spremeniti, s čimer iz naše “neskončne, nestabilne in negotove sedanjosti” ustvari “svetlo, čvrsto, zanesljivo preteklost”. (Kinodvor)