Največji dar

proti

Krščanski agit-prop.

Španskemu režiserju, ki v Almeriji snema vestern, se zazdi, da je konec – tako kot konci večine vesternov – lažen, saj tisti The End v resnici sploh ne bo The End, še manj Happy End. Ko bo Jackson na koncu v revolveraškem obračunu ubil Wilsona, se bo resda prikazal napis The End, toda njuni potomci – sinovi, vnuki, pravnuki, prapravnuki – se bodo potem še stoletja pobijali. Sovraštvo se bo dedovalo – in vesterna ne bo nikoli konec. Idejo za boljši konec – okej, za res pravi konec – mu ponudi neki Francoz, ki ga je oče kot otroka tako pretepel, da je obtičal v komi. To nasilje ga je prelevilo v barabo, nasilneža, kriminalca – potem pa je, pravi, srečal “dobrega duhovnika”, ki mu je razodel smisel “Jezusovega odpuščanja”.

Jasno, v tem trenutku se film prelevi v doku, ki širom sveta – od Severne Irske do Kolumbije, od Španije do Ruande – odkriva teroriste in morilce, ki so svoje žrtve prosili odpuščanja (kolumbijski “Rambo” je osebno pobil 300 komunistov, tisoč pa jih je dal pobiti), in žrtve, ki so jim odpustile. Največji dar je krščanski film, v katerem si kristjani krščansko odpuščajo, a obenem vse teče tako kičasto gladko – povsod ves čas sije sonce! – kot v kakšni reklami za pralni prašek. Še huje: vse je tako “krščansko” uigrano, da deluje igrano – in lažno. Nič čudnega, da v Možinovih Pričevalcih še nismo videli kristjana, ki bi rekel: Odpuščam!