Intervju / Kathleen Richardson: Če si žalosten, si raje kot robota omisli domačo žival
Prejšnji teden je v Ljubljani že drugo leto zapored potekal festival Grounded. Festivalski program ni zajemal le predstavljanja najnovejših smernic v futurološki klubski elektroniki, o katerem lahko berete v rubriki Oder, z različnimi predavanji in pogovori se je osredotočal na družbeni aktivizem in kritično mišljenje. Sodelujoči so se ukvarjali s trenutno pomembnimi temami, povezanimi z etičnimi vprašanji, ki se porajajo ob razvoju umetne inteligence in robotike. Na odprtju festivala je v Moderni galeriji z uvodnim predavanjem Nujnost politike človečnosti v času robotov in umetne inteligence nastopila častna gostja, socialna antropologinja in strokovnjakinja za etična vprašanja, povezana z robotiko, prof. dr. Kathleen Richardson.
Osrednja gostja teoretskega dela festivala Grounded je profesorica etike robotov in umetne inteligence na Univerzi De Montfort v Leicestru. Njena akademska pot se ni začela, kot se take poti navadno začenjajo, temveč je nanjo stopila kot mlada politična aktivistka. Naziv doktorice socialne antropologije je pozneje pridobila na Univerzi v Cambridgeu; med doktorskim študijem je preučevala robote v laboratoriju Tehnološkega inštituta v Massachusettsu (MIT) in izdala študijo Antropologija robotov in umetne inteligence: anksioznost anihilacije in stroji. Pri akademskem delu in aktivističnem delovanju se osredotoča na kritično obravnavo spolnih robotov in robotov, ki se uporabljajo za terapevtsko delo z avtističnimi otroki. Leta 2015 je spodbudila nastanek gibanja, ki nasprotuje proizvajanju spolnih robotov.
Od kod izhaja vaše navdušenje nad roboti?
O robotih sem začela prvič resneje razmišljati pri sedemnajstih letih, ko sem gledala znanstvenofantastično klasiko Metropolis iz leta 1927. Film, v katerem delavski razred prebiva in dela pod zemljo, bogati pa živijo v mestu nad njim, je obravnaval neenakopravnost in spreminjanje ljudi v stroje. Gre za temi, s katerima sem se v tistem času veliko ukvarjala, saj sem bila intenzivno vpeta v politiko. A takrat si še nisem predstavljala, da bo ta tema nekoč predmet mojega raziskovanja. To se je zgodilo kasneje, ko sem študirala na Univerzi v Cambridgeu. Takrat me je že zelo zanimala razlika med človeškostjo in nečloveškostjo, ukvarjala sem se z iskanjem meje med ljudmi in neživo naravo. Načrtovala sem, da bi raziskave za doktorsko disertacijo opravila v Amazoniji, kjer bi preučevala avtohtone prebivalce, saj ti naravno okolje konceptualizirajo popolnoma drugače od zahodnjakov in imajo drugačno predstavo o tem, kaj pomeni biti človek. Ko sem čakala, da izvem, ali sem sprejeta na doktorski študij, sem skušala živčnost ublažiti z obiskom kina, kjer sem gledala Spielbergov film A. I. – umetna inteligenca. Med ogledom filma, ki kritično obravnava nadomeščanje ljudi z roboti, sem se zavedela, da mi pravzaprav ni treba odpotovati v Amazonijo, če želim študirati odnos med ljudmi in neživimi stvarmi: to lahko storim tudi v zahodnem svetu z raziskovanjem robotov. V tistem času je bilo na družboslovnem področju kulturno zanimanje za robote in umetno inteligenco precej nišno področje, v svetu fikcije pa je imelo veliko večji pomen. Danes je to v družboslovju izjemno žgoča tema.