Bojni načrt

Izdajanje znanstvenih revij je pošastno dobičkonosen posel. Področje obvladuje peščica velikih založniških korporacij. »Večina od njih je med korporacijami z največjimi profitnimi stopnjami,« pravi Miro Pušnik, direktor Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani, ključne ustanove, ki skrbi za dostopnost znanstvenih člankov za slovenske raziskovalce. Večino člankov brezplačno napišejo znanstveniki, financirani z javnimi sredstvi. Za objavo članka morajo reviji (včasih) plačati, pri tem pa nanjo pogosto prenesti tudi vse materialne avtorske pravice. »Praktično celotna znanost je v lasti peščice zasebnih založb. To je strašljiv podatek,« svari Pušnik. Ko je članek v reviji objavljen, je treba za ogled v večini primerov plačati. Za ogled enega samega članka založbe zaračunavajo po nekaj deset evrov, letne naročnine za državne raziskovalne ustanove dosegajo milijone evrov. Slovenija na leto za naročnine na znanstvene revije odšteje skoraj štiri milijone evrov. Za primerjavo, celoten znesek, ki ga je Agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS) letos namenila za raziskovalne projekte, znaša 15 milijonov evrov.