Kaplja čez rob

»Koliko postaj še? Tri?« »Ne, dve.« »Dve, si prepričan?» »A šteješ? A kdo šteje?« »Kaj pa potem? Nam bo uspelo priti do postaje Saint-Lazare?« se je slišalo na natrpanem metroju številka 12, eni redkih linij, kjer je metro ustavljal na vsaki postaji in ki ni bila zaprta v soboto dopoldne, 8. decembra, ko so se v Franciji odvijale četrte množične demonstracije. Zbegana skupinica potnikov niso bili turisti. Bili so prebivalci francoskega podeželja in primestnih regij, ki v življenju še niso obiskali Pariza, zdaj pa so se odločili za pot do francoske prestolnice. Ne zato, da bi si ogledali zgodovinske znamenitosti, ampak da bi se pridružili vsesplošnim protestom. Gibanje, ki se je začelo s peticijo za znižanje cen goriva in preraslo v geografsko najbolj razširjeno mobilizacijo francoskih delavcev in delavk v zgodovini Francije, v središče postavlja problem družbene nepravičnosti neoliberalnih politik »zategovanja pasu« in zmanjševanja stroškov dela. Te so s prihodom Emmanuela Macrona na predsedniški stol dobile nov zagon, Francijo pa pripeljale na rob političnega zloma.