Mit o razvojnih inženirjih

Kdo lahko razvije Slovenijo? Logično, to so razvojni inženirji. Že več kot deset let številni menedžerji in tudi politiki poudarjajo, da so prav oni ključ do razvoja, le »kisika« jim moramo dati. To smo zadnjič slišali minuli teden. »Okoli 20 tisoč inženirjev bi po mnenju gospodarstvenikov lahko prispevalo h gospodarskemu preboju Slovenije, a ti zaradi nizkih neto plač pogosto zapuščajo domovino,« je poročala TV Slovenija.

Njena novinarska ekipa je obiskala BSH Nazarje, kjer »260 inženirjev« izdeluje male gospodinjske aparate. Če je cilj države, da se leta 2025 poveča dodana vrednost na zaposlenega, bomo morali inženirje zadržati doma, to pa nam bo uspelo le tako, da jim država ne bo vzela več kot polovice plače, je recimo dejal direktor podjetja Boštjan Gorjup. S čimer se je strinjal tudi direktor Datalaba Andrej Mertelj: »Ugotavljamo seveda, da je obdavčitev inženirjev pri nas v povprečni plači nekje na letni osnovi tri tisoč evrov večja, kakor je to v sosednji državi Avstriji.« Še najbolj kritičen pa je bil Yuri Sidorovich, predsednik uprave Deloitta. »Na žalost v Sloveniji 3600 ljudi prispeva – to so verjetno tisti vaši inženirji – toliko davkov, kolikor ostalih milijon ljudi. In mi temu rečemo poštena razdelitev davčnega bremena?« se je vprašal retorično.

Da, seveda drži, Slovenija je socialna država, ki s številnimi ukrepi ščiti tiste z najnižjimi dohodki, premožnejši pa morajo plačevati relativno višje davke. A ta solidarnostni model se je po letu 2004 začel krhati, pri čemer je ključno vlogo igrala zgodba o slovenskem razvojnem inženirju, visoko kvalificiranem delavcu, ki zaradi davčnih bremen izgublja motivacijo ali razmišlja o emigraciji.

Prvič se je to zaznalo leta 2006, ko je tedanja vlada Janeza Janše odpravila najvišjo, 50-odstotno dohodninsko stopnjo. Čeprav je vlada z njo razbremenila najbogatejše, so uradno stopnje ukinili zaradi spodbujanja najproduktivnejših. Visoki davki naj bi namreč delovali »nespodbudno na zaposlovanje strokovnjakov, ki dosegajo višjo dodano vrednost in prispevajo k večji storilnosti«. Naslednji finančni minister France Križanič jo je leta 2009 poskušal vrniti, vendar mu to ni uspelo zaradi očitkov gospodarstvenikov, češ da bi s tem obremenili »inženirje, tehnično inteligenco, najbolj produktiven del družbe«. Ko je njegov naslednik Janez Šušteršič predlagal razbremenitev najpremožnejših, jo je spet javno reklamiral v imenu razbremenitve »najproduktivnejših«. In ko je vlada Mira Cerarja s t. i. mini davčno reformo v višini 55 milijonov evrov razbremenila tiste z najvišjimi dohodki, je uradno pomagala razvojnim kadrom in inženirjem, tistim, ki »dosegajo višjo dodano vrednost in prispevajo k večji storilnosti«.

Ta mit se sedaj, ko vlada Marjana Šarca za letošnje leto napoveduje novo davčno reformo, ponovno obuja in bo verjetno v prihodnjih mesecih postal ena od ponavljajočih se trditev. Ki pa je tudi zavajajoča in napačna. Za začetek poglejmo Mertljevo izjavo o tem, da je obdavčitev inženirjev v Sloveniji na leto za tri tisoč evrov višja kot v sosednji Avstriji. Ta trditev je pravilna le v primeru tistih zaposlenih, ki imajo na mesec več kot 2500 evrov neto plače, kar je približno meja, pri kateri je v Avstriji osebni dohodek v primerjavi s Slovenijo bolj obdavčen, saj v Sloveniji socialnih prispevkov nimamo omejenih navzgor. Verjetno je odveč dodati, da ima le redkokateri slovenski inženir 2500 evrov neto plače oziroma več kot 3800 bruto.

Leta 2017 so sodeč po podatkih statističnega urada tehniki tehnično-tehnoloških strok v povprečju zaslužili 1858 evrov bruto. Te številke se ujemajo z anketo, ki so jo v Financah leta 2017 naredili v sodelovanju s petimi kadrovskimi agencijami o plačah v različnih poklicih. Po njihovi anketi zaslužijo v Sloveniji inženirji gradbeništva z desetimi leti delovne dobe med 1200 in 1500 evri neto, inženirji strojništva pa med 1400 in 1850 evri neto.

Celo vladni Umar je v preteklih letih ugotovil, da je bila posledica največjih razbremenitev najproduktivnejših – ne večja produktivnost, ampak višji menedžerski dohodki.

Tudi Sidorovicheva izjava, da v Sloveniji 3600 ljudi – verjetno tudi inženirjev – v javne blagajne prispeva toliko davkov, kolikor ostalih milijon ljudi, je napačna. Drži sicer, kot kažejo podatki ministrstva za finance, da je leta 2016 res 3221 ljudi v Sloveniji plačalo 180 milijonov evrov dohodnine, kar je približno toliko, kolikor je je leta 2016 plačalo milijon najrevnejših po dohodkih, ki na mesec zaslužijo malce več od minimalne plače. Ti so leta 2016 plačali 221 milijonov evrov dohodnine. Toda teh najbogatejših 3221 ljudi je plačalo 8,1 odstotka celotne dohodnine. Največji delež dohodnine, kar 80 odstotkov, je seveda plačal srednji sloj ali preostalih 600 tisoč zaposlenih. In še pomembneje: med temi 3221 najvišjimi plačniki dohodnine ni veliko inženirjev.

V tej skupini so namreč posamezniki, katerih povprečni mesečni dohodek je višji od šestkratnika povprečne plače; na mesec torej zaslužijo nad 10 tisoč evrov bruto. Lahko si seveda predstavljamo, kdo to so. To so večinoma menedžerji, predsedniki uprav, finančniki. Med njimi je okoli tisoč posameznikov, ki praktično ne počnejo ničesar, saj večji del njihovih prihodkov pomenijo pasivni viri, kot so različne rente, dividende in podobno. Vprašanje, ali so to tisti najproduktivnejši zaposleni, tehnična inteligenca, ki jo je treba razbremeniti, da bo Slovenija dosegla razvojni preboj, je seveda odveč.

In končno, tudi trditev, da inženirji zaradi nizkih neto plač odhajajo iz Slovenije, ne drži. Podatkov o tem, koliko inženirjev se iz Slovenije izseli, samih po sebi ni, so si pa države EU v zadnjih letih začele izmenjevati podatke o priznavanju poklicnih kvalifikacij. Če želi inženir stalno delati na primer v Avstriji, mu mora Avstrija priznati v Sloveniji dosežene kvalifikacije, iz statistike pa je nato razvidno, koliko visokokvalificiranih delavcev, ki so na primer izobrazbo pridobili v Sloveniji, je za priznavanje kvalifikacij zaprosilo v kateri od preostalih EU držav, kjer želijo opravljati svoj poklic. Sodeč po teh podatkih je Slovenijo v petih letih, med 2012 in 2017, zapustilo največ višjih medicinskih sester (700), medicinskih sester (503), zdravnikov (304), srednješolskih učiteljev (158) in smučarskih učiteljev (113).

Drži, da so inženirji različnih strok dejansko na razmeroma visokem, šestem mestu. V tem času je po teh EU podatkih Slovenijo zapustilo okoli 70 gradbenih, strojnih inženirjev ali inženirjev elektro stroke, pri čemer jih je velika večina, 60, odšla na Hrvaško – to lahko pomeni tudi, da so to bili hrvaški državljani, ki so tukaj študirali. Deset elektroinženirjev pa je zaprosilo za delo na Norveškem. A hkrati se je v tem obdobju 37 inženirjev, večinoma spet iz Hrvaške, pet pa tudi iz Madžarske in Romunije, odločilo za delo v Sloveniji.

Če bi menedžerji inženirjem, ki jih kujejo v zvezde, dvignili neto plače za 500, 600, 700 ali celo 800 evrov, ti v davčnem smislu ne bi bili nič na slabšem, kot če bi isto plačo dobivali v Avstriji.

Vse to seveda ne pomeni, da slovenski inženirji niso pomembni ali da jim gre predobro. Kot pojasnjuje Barbara Škraba Flis iz Inženirske zbornice Slovenije, ki predstavlja pooblaščene inženirje gradbene, strojne, elektro, tehnološke, rudarske, geotehnološke in geodetske stroke, je inženirski poklic danes razvrednoten. »Danes si že vsak misli, da zna graditi, le malokdo pa se zaveda, da je kar 80 odstotkov vseh stroškov v življenjski dobi neke zgradbe povezanih z njeno uporabo in vzdrževanjem oziroma s kakovostjo izvedbe in da lahko pooblaščeni inženirji s svojim znanjem poskrbijo za optimalno rešitev,« pravi. Pooblaščeni inženirji, ki, kot pravi, danes težko dosežejo 2000 evrov bruto, bi si zato po njenem zaslužili veliko višje plače: »Inženirska in gradbena podjetja so v zadnjem obdobju precej dvignila cene svojih storitev, zato bi pričakovali, da bi za toliko zrasle tudi plače pooblaščenih inženirjev, saj so le ti strokovni nosilci dejavnosti v teh podjetjih.«

Vse to pa pomeni tole: če bi menedžerji inženirjem, ki jih kujejo v zvezde, dvignili neto plače za 500, 600, 700 ali celo 800 evrov, ti v davčnem smislu ne bi bili nič na slabšem, kot če bi isto plačo dobivali v Avstriji. Zato ni treba spreminjati davčne zakonodaje, le malce volje bi morali direktorji pokazati. Zato pa se spet zdi, da menedžerji, ko govorijo o potrebi po razbremenitvah razvojnih inženirjev, dejansko vodo usmerjajo na svoj mlin. Tudi to smo že videli: celo vladni urad za makroekonomske analize je v preteklih letih ugotovil, da je bila posledica največjih razbremenitev najproduktivnejših – ne večja produktivnost, ampak višji menedžerski osebni dohodki.

Inženirka leta o menedžerjih

Imajo višje plače. A ne zato, ker so najsposobnejši.

Od leta 2012 v Sloveniji, v soorganizaciji revije IRT3000 in družbe Mediade, poteka projekt, s katerim organizatorji spodbujajo ženske k študiju in delu na področju znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike. Na teh področjih imajo namreč tudi v Sloveniji monopol moški. Eden izmed projektov je tudi vsakoletni izbor inženirke leta, s katerim, kot pišejo organizatorji, opozarjajo na »nevidnost inženirk v družbi«, in s katerim želijo s predstavitvijo slovenskih inženirk pokazati, kako zanimive stvari počnejo in kako s svojim znanjem in delom prispevajo k napredku.

Organizatorji vsako leto izberejo deset nominirank, ki lahko s svojo osebnostjo in delom mlade spodbudijo, navdušijo ali opogumijo za odločitev o inženirski študijski ali poklicni poti. Letos si je ta laskavi naslov pridobila Dora Domajnko, magistrica elektrotehnike in razvojna inženirka v RLS merilna tehnika, ki v podjetju znotraj skupine zaposlenih razvija sposobnost senzorjev, da sami prepoznavajo napake pri magnetnem slikanju. Dora Domajnko svoj poklic ocenjuje za »sanjskega«, ki pa nujno s seboj ne prinaša tudi sanjskih plač. A tudi za to ima razlago.

Višina plače, pravi, seveda ne odseva poklicev, ki so najproduktivnejši, najboljši, ki največ prispevajo k družbi in njenemu razvoju. Višina plače je po njenem posledica precej banalnega dejstva. »Menedžerji ali finančniki nimajo visokih plač zato, ker so toliko sposobnejši od drugih, ampak enostavno zato, ker delajo z denarjem. Skozi njihove roke ga gre veliko, zato zmotno velja prepričanje, da jih je treba tudi bolje plačati,« pravi.