Varljivi uspehi premiera

Bernard Nežmah

1. 2. 2019  |  Mladina 5  |  Pamflet

Rezultati anket, po katerih premier Marjan Šarec postaja najpriljubljenejši politik, njegova stranka pa je v koraku z zmagovalko zadnjih volitev SDS, prinašajo hkrati strmi padec njegovih koalicijskih partneric – SD, SMC, Desus in SAB. Kar je presenetljivo, ker iste ankete poročajo o visoki priljubljenosti vlade. Kako je mogoče, da od petih akterjev vladne politike javnost nagrajuje samo eno?

Škandal »Prešiček« je nazorni tolmač preobrata moči med vladajočimi. Ob razkritju mobinga na kulturnem ministrstvu stranka SD ni umaknila svojega ministra niti ga ni branila, temveč je odločitev prestavila na primusa. Ker sama ni odločila, se je postavila na podrejeni položaj, še zlasti potem, ko je napovedala, da se vnaprej strinja s premierom, karkoli bo že ukrenil. Drugi koalicijski partnerji so ob tem kajpak sprožili še svoje puščice zoper početja ministra za kulturo.

SAB je skozi besede poslanke Maše Kociper povedala, da je Šarec tako popularen, ker zna spregovoriti v všečni govorici. Neverjetno, SAB nima svojega pogleda, ampak kot propagandna služba glorificira predsednika konkurenčne stranke.

Ko je predsednik vlade ošvrknil svoje partnerje, da neprimerno izrekajo ocene o aktualnih zadevah, je šef Desusa Karl Erjavec burkaško zavrnil izjavo medijem, češ, da bo zdaj molčal, ko pa ne sme govoriti.

Edini, ki je razumel, da Šarec krepi svojo moč na račun podrejenih partnerjev, je prvi mož SMC Miro Cerar, ml. Odločno si je vzel pravico, da kot član koalicije izraža svoje poglede na aktualne zadeve, zraven pa še pristavil, da je uspeh LMŠ povezan s tem, da je nedavno vlada razdelila ljudstvu precej denarja. Kar je trpko spoznanje, saj ima od skupne politike korist samo eden.

Predsednik vlade, ki je začutil, da uspeh lahko najbolje gradi na višanju plač v javnem sektorju, je zdaj zaigral še na struno socialnega čuta in napovedal zaposlitev čistilk v javni upravi, ki zdaj delajo prek posrednikov in so kajpak podplačane ter brez pravic redno zaposlenih. Strategija, po kateri so jih v minulih letih odpuščali ter potem najemali prek čistilnih servisov, je krepko diskriminirajoča. Po tem principu bi lahko odpustili tudi državne uradnike in namesto njih angažirali pogodbene s.p. izvajalce. Toda rez varčevanja je prizadel le najnižji status čistilk.

Gesto premiera bi lahko pozdravili, a kaj ko sindikati poštnih uslužbencev napovedujejo splošno stavko. Zakaj že? Plače in delovne obremenitve so vse slabše, hkrati pa državna pošta najema zunanje izvajalce za dostave paketov. Logika je enostavna – za vsako ceno povečati dobiček. Poštne storitve se premikajo v smer statusa snažilk. In kje je tu premier Šarec? Država je namreč lastnik Pošte Slovenije in prek svojih nadzornikov bi z lahkoto zaustavila upor preobremenjenih poštarjev. Tu pa ministrski predsednik molči.

Molčijo tudi osrednji mediji. Na tiskovni konferenci »Prešiček« je prvi mož SD Dejan Židan že po nekaj besedah začel govoriti o ministru Prašičku. Novinarji so prvo njegovo bedastočo vzeli smrtno resno, nihče mu ni zastavil vprašanja: »Ministra imenujete Prašiček, ali to pomeni, da so naša pisanja o Prešičku napačna, saj se gospod v resnici piše Prašiček?’’ Še bolj pa so onemeli ob sintagmi, da jih mora minister dobiti po prstih. Nihče ga ni povprašal, da naj malo razloži, kaj za vraga to pomeni, da jih mora dobiti po prstih??? A predsednik državnega zbora stresa bedastoče, veliki dnevni mediji pa jih nočejo prepoznati. Namesto komedije prinašajo resnobno dramo.

Za šaljivo dramo Borisa Kobala se je izkazalo, da je plagiat. Tako kot v primeru bivšega kulturnega ministra so sistematično iz dneva v dan na televizijah, spletih in časnikih beležili zaplete in razplete. Razumljivo, tudi profesionalno. Toda, kaj je tu v igri? Kraja avtorskih pravic italijanskega dramatika ter osebna nepoštenost. Obstaja pa tema, ki ne postane osrednji medijski dogodek. Pa je v igri veliko večji zastavek, kot je uničenje glavnega vira pitne vode v Ljubljani. Alpe Adria Green, najbolj verodostojna okoljska organizacija, je znova izpostavila uničujoči projekt fekalij in drugih nevarnih odpadnih snovi v kanalizaciji, ki jo polaga župan Zoran Janković prek vodnega zbiralnika. Toda to nikakor ni tema, ki bi se je osrednje novinarstvo sistematično lotilo. Kaj je hujšega kot izguba pitne vode?

Časopisni jubilant Delo je zadnjič na naslovki objavil osrednji članek, kako so avstrijski kmetje pokupili že desetino obdelovalne zemlje v Apaški dolini. Afriške države padajo v čedalje hujša pomanjkanja prav zaradi tega, ker so korejska, kitajska, bližnjevzhodna in druga podjetja pokupila kmetijske površine, na katerih pridelujejo hrano za svoje matične države in ob času žetev najemajo oborožene varnostnike, da bi jim domačini ne izmaknili kakšen žakelj poljščin. Usoda, ki lahko doleti tudi Slovenijo. Toda, koliko zemlje v Apačah je v rokah avstrijskih kmetov? Kakih 200 hektarov. In to zemlje, ki so jo domači kmetje raje prodali, kot da bi jo obdelovali. Kaj se je že zgodilo v Hočah? Več kot 100 hektarov najboljše zemlje so kmetje pod prisilo gospodarskega ministra Počivalška in njegove vlade prodali zato, da bo lahko Magna na rodovitnih tleh lakirala avtomobile.

Takrat smo pogrešali Delovo naslovnico, ki bi projekt Magne naslovila: avstrijska oz. kanadska multinacionalka je pokupila 120 hektarov obdelovalne zemlje v Hočah. In tam bo zemlja na vekov veke uničena. Pod avstrijskim plugom bo vsaj zemlja preživela.