Avgust Demšar: Otok

+ + +

Skrivnost zaklenjene sobe

Demšar je vztrajen ciklični pisec kriminalk, v dosedanjem opusu je literarno oživil dve ekipi mariborskih kriminalistov, ki sta v prejšnjem primeru, v Pohorski transverzali, združili moči, saj je sled za storilcem vodila tudi v politiko. Med vpletenimi je bil celo hitro napredujoči politik, menda kandidat za premiera – pri tem Demšar ni izpustil priložnosti, da bi opozoril na spolitiziranost karieristov v policijskih vrstah in na to, da politiki ščitijo svoje, čeprav imajo morebiti krvave roke. Na nezdrav preplet politike in podložnost policijskih šefov in usmerjevalcev preiskav še neposrednje opozarja Golobov Leninov park: tam pred preiskavo obvarujejo radikaliziranega pripadnika koalicije sovraštva.

Otok je verjetno najbolj klasična Demšarjeva kriminalka do sedaj. Od Olja na balkonu smo ugotavljali, da so kriminalistični postopki pri njem pogosto v drugem planu in da prevlada Vrenkova intuitivnost, zapleten aparat, ki iz opažanja drobnih anomalij sestavi celotno sliko, Otok pa je bolj zavezan žanrskim zakonitostim. Prva smrt se recimo zgodi v ozko omejeni skupini, na otoku, ki ga pred zunanjimi vpletenimi varujejo mediteransko rastje, večinoma nepristopna obala in branjevka na osamljenem križišču – edina na otoku, ki ji nič ne uide. Prav zato Vrenko, ki očitno pozna tradicijo kriminalke, takoj ugotovi, da gre za primer zaklenjene sobe, kakršen je postavljen na same žanrske začetke: prvega je spisal E. A. Poe, nadaljeval pa A. C. Doyle, avtor Sherlocka Holmesa.

Vendar je opažanj in prostora za slutnje še vedno precej, poleg materialnih dokazov pa je v središču predvsem vedenje prisotnih ob najdbi prvega trupla: drobno spogledovanje med pari, začudenje ali ogorčenje, nenavadna mirnost, kot bi pričakovali utopljenca – sicer brata gostiteljev, slikarja – pripeljejo do rešitve, ki postavi stvari na svoje mesto. Natančna rekonstrukcija vedenja vpletenih je mogoča le zato, ker je sestrična sestre prvega trupla partnerica kriminalistke; ta se tako znajde med otoško druščino na počitnicah. Seveda ne počiva, ko iz vode potegnejo utopljenca, glava ji začne pospešeno delovati in pri tem nabira iz spomina vse, kar drugi sproti pozabljamo.

Zadnji, vrtoglavi del te tridelne in stopnjujoče se kriminalke ima naslov Tobogan, uvodna dela pa sta Otok in Drava, vsak s svojim truplom. Celo dvema, saj iz reke med iskanjem enega, ki je po pričevanju mimoidočih skočil sam, potegnejo še drugega, teden dni bolj namočenega. Takrat se začne zgodba razpletati: nekaj telefonov v sosednje države, med katerimi gladko prehajajo udeleženci, povezovanje pravih podatkov in čiščenje nepomembnosti, raznih drobnih laži in prikrivanj, jih pripelje do celotne zgodbe. In priznanja. Demšarju uspe napisati še eno berljivo in napeto kriminalko, ki se ne ogiba vrtanju pod povrhnjico in razkrivanju mračnega in skrivnostnega sveta, v katerem se stvari rešujejo s prelivanjem krvi.