Marcel Štefančič jr.

15. 2. 2019  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Film

Alita: Bojni angel 3

Alita: Battle Angel, 2019, Robert Rodriguez 

zadržan +

Pogumna.

Ridley Scott, ki zdaj bolj ko ne kanalizira slog svojega pokojnega brata Tonyja (poglejte si njegovo reklamo za Turkish Airlines), je leta 1982 posnel Iztrebljevalca, ki se dogaja leta 2019, ko Los Angeles izgleda kot orjaško smetišče. Iztrebljevalec, vizija prihodnosti, je stal na začetku neoliberalne “revolucije”, ki je v naslednjih desetletjih poskrbela za strašno poglobitev ekonomske neenakosti, kar so, še posebej zadnje čase, opazili številni filmi, v katerih velemesta prihodnosti izgledajo kot orjaška smetišča. Tak je bil Columbus v Spielbergovem Igralcu št. 1. In tudi Alita, cyberpunkovski remiks RoboCopa, Duha v školjki, Iger lakote, Popolnega spomina in drugega Terminatorja (oh, in Langovega Metropolisa), ki ga je Robert Rodriguez posnel po sloviti mangi Yukita Kishira (koscenarist in koproducent je James Cameron!), se – 300 let po “Padcu” – dogaja v distopičnem postapokaliptičnem velemestu (Iron City), ki izgleda kot orjaško, umazano, razsuto smetišče, kot neskončni slum.

Tu živi “99 odstotkov”, medtem ko elita, zgornji odstotek, živi zgoraj, v Zalemu, lebdečem, plavajočem mestu (podobno kot v Blomkampovem Eliziju), ki ljudstvo miri z divjimi, brutalnimi, gladiatorskimi igrami (z motorballom, rollerballom 26. stoletja), toda igra se spremeni, ko dr. Dyson Ido (Christoph Waltz), genij kibernetike, med odpadki najde ostanke polomljene, razbite, razdejane kiborginje (Rosa Salazar), ki jo kirurško restavrira – da ji novo telo in novo ime, Alita. Alita, mojstrovina motion-capture performansa, ima možgane, nima pa spomina, toda ko vstopi v divji, brutalni, nevarni, nasilni, militantni svet, ki ga obvladujejo preprodajalci rezervnih delov, lovci na glave, kiborgi, robotski velikani in motorballski gladiatorji, marionete vsevidne, represivne, fašistoidne “nebeške” oligarhije, se njeno telo spomni svojih nekdanjih gibov, svoje nekdanje spretnosti, svoje nekdanje moči, svoje nekdanje udarnosti, svojih nekdanjih bojevniških veščin. Bolj ko se angažira in militarizira, bolj se ji vrača spomin. Bolj ko se ji vrača spomin, bolj se ji vračajo skriti talenti. In bolj ko se ji vračajo skriti talenti, bolj njena jeklena, dobro koreografirana vrnitev deluje kot metafora ženskega opolnomočenja, ki jo Rodriguez prelevi v spektakel, ob katerem vam je žal le, da ni bolj napet, da vmes prevečkrat kar umre, da preveč digresij zlije v slepo ulico, da so dialogi brez iskre in da finale ne deluje kot klimaks, temveč kot uvod v sequel. In še nekaj pade v oči: Rodriguez angažira Christopha Waltza in Mahershalo Alija, briljantna oskarjevca, potem pa ne ve, kaj bi z njima. Kot da ju ne mara.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.