Podpovprečna ali nadpovprečna vlada?

Vlada Marjana Šarca je za zdaj zamenjala manj vodstvenih delavcev v javni upravi od dolgoletnega povprečja zadnjih petih vlad, a za menjave ima na voljo še veliko časa. Če bo nadaljevala s tem tempom, lahko preseže celo rekord, ki ga je pred leti postavila druga Janševa vlada.

Zakon o javnih uslužbencih vladi in ministrom omogoča, da si najbližje sodelavce izberejo po svojem okusu. Ne govorimo zgolj o kabinetnih zaposlitvah za čas mandata, pač pa tudi o vodstvenem kadru na ministrstvih, v vladnih službah in uradih, ter organih v sestavi. Novi ministri imajo leto časa, ko lahko zamenjajo vse te vodstvene delavce, ne da bi za to morali navesti razlog.

To možnost je z zakonom o javnih uslužbencih uzakonila vlada Janeza Drnovška leta 2002. Tedaj je bil ta »privilegij« dokaj ozko zastavljen – dopuščena je bila le menjava generalnega direktorja na ministrstvu in predstojnika vladne službe. Pa še to v treh mesecih po prihodu novinca na ministrski položaj.

Na začetku leta 2005 je prva vlada Janeza Janše zakon v tem delu spremenila tako, da je razširila nabor funkcionarjev, ki pridejo v poštev za menjavo, še na generalnega sekretarja na ministrstvu in predstojnika organa v sestavi ministrstva. Poleg tega je črtala časovno omejitev treh mesecev in s tem omogočila, da ministri opravljajo menjave ves mandat povsem po svoji presoji.

Proti koncu istega leta so zakon spet spremenili in med uslužbence na prepihu dodali še načelnike upravnih enot. Tedaj so sicer znova uvedli časovno omejitev – eno leto. A hkrati so ministrom dali pravico, da imenovane uradnike razrešijo tudi v letu po tem, ko so jih imenovali. In »svoje« izbrance zamenjajo z novimi »svojimi«.

Med postavljenimi in kasneje pod drugo vlado odstavljenimi vodilnimi uslužbenci so se v preteklih letih znašli tudi politično prepoznavni obrazi kot recimo Anže Logar (SDS), Aleš Gulič (LDS), Janez Kopač (LDS), Dragan Matić (SMC), Miro Petek (SDS), Jože Dežman … Odkar velja takšna ureditev, so sicer prišle in odšle štiri vlade, na oblasti je peta. In kaj pravi statistika?

Največ (zakonitih) kadrovskih menjav doslej je izpeljala druga, enoletna vlada Janeza Janše.

Prvi Janševi vladi, ki se je najprej pol mandata ukvarjala s sprejemanjem zakonodaje, na podlagi katere bi lahko menjala vodstveni kader, je potem na podlagi teh sprememb uspelo zamenjati 13 ljudi. Naslednja vlada, ki jo je vodil Borut Pahor, je darilo dobro izkoristila in na ta način izpeljala 29 menjav. Potem je oblast spet prevzel Janša, a je na njej ostal le leto in mesec dni, v tem času pa je njegova vlada izpeljala doslej rekordnih 33 menjav. Vlada Alenke Bratušek je v letu in pol na oblasti opravila 26 menjav, Cerarjeva vlada pa nato v štirih letih še manj, 21.

Koliko in koga je tako v prvih petih mesecih zamenjala vlada Marjana Šarca? Po podatkih vladnega urada za komuniciranje so predsednik vlade in ministri doslej zamenjali 20 vodstvenih delavcev. Med drugim tudi generalnega direktorja policije, načelnika generalštaba slovenske vojske in direktorja obveščevalno-varnostne službe, za katere smo se že navadili, da skorajda po pravilu prihajajo in odhajajo z vsako novo vlado.

Odstavljeni funkcionar ima pravico do odpravnine v višini ene mesečne bruto plače na vsako polno leto do rednega prenehanja mandata. Najvišja izplačana odpravnina v tem mandatu znaša dobrih 13 tisoč evrov (tri bruto plače), prejel pa jo je Bojan Križ, bivši generalni direktor direktorata za informacijsko družbo. V veliki večini sicer odpravnine niso bile izplačane, saj so bili odstavljeni v javni upravi že zaposleni za nedoločen čas ali pa so sprejeli drugo službo v javni upravi.

Odstavljene na položajih najprej zamenjajo vršilci dolžnosti, navadno za pol leta, v tem času pa je treba objaviti razpis za prosto delovno mesto, na katerega se lahko prijavi kdorkoli, ki izpolnjuje razpisne pogoje. A razpisna komisija, ki jo imenuje uradniški svet, po pravilu med primerne kandidate uvrsti tudi vršilce dolžnosti, ministri pa jih praviloma izberejo in imenujejo.

Glavni namen teh določb zakona o javnih uslužbencih je predvsem, da si novi ministri lahko izberejo sodelavce za najodgovornejše funkcije – da torej niso primorani delati z najzvestejšimi uslužbenci prejšnje vlade. Čeprav na vse to lahko gledamo kot na priložnost za kadrovski cunami, nastavljanje svojih ljudi na vodstvene položaje v javni upravi, pa je to možnost mogoče videti tudi drugače. Namreč tako, da je prav, da ima posamezni minister, ki za svoje ravnanje nosi odgovornost, možnost sodelovati z ljudmi, ki jim najbolj zaupa in ki mu bodo kar se da olajšali delo. Poleg tega je gotovo težko delati z vodstvenimi delavci, ki so si jih izbrali prejšnja vlada in prejšnji ministri. Še posebej, če so se ti po politični usmeritvi in svetovnem nazoru precej razlikovali od novih.