Thomas Hardy: Nepomemben

Papir, ki spremeni vse

V romanih Hardyjeve viktorijanske predhodnice Jane Austen si protagonistke na vse pretege, torej precej pritegnjeno, prizadevajo za poroko – in se zraven v maniri trubadurjev trudijo, da bi pred Ljubezen postavile Razum, Dolžnost, Čast in čim več podobnih ovir. Pri Hardyju, pol stoletja kasneje, se ovire neverjetno razmnožijo, predvsem pa postane poroka vir vsega zla. Ne le kot ekonomska pogodba z veliko možnosti za mahinacije – zadeve dobivajo obrise zle Usode (zato je Jude iz naslova izvirnika, Jude the Obscure, ’obskuren’, preklet in zavržen) in maličijo in krivijo vse vpletene.

Jude, za svoje čase nenavadno senzibiliziran in do vseh živih bitij sočuten kamnosek, kar ga drago stane, si zaželi učenosti, a ugotovi, da bi z največjim odtegovanjem potreboval približno petnajst let, da bi se sploh lahko kam vpisal, zato se poda na tvegano avtodidaktično pot. Med klesanjem v sosednjem mestu in po nesrečnem zakonu, na hitro sklenjenem pod pretvezo nosečnosti, ki se izkaže za lažno, se seznani s sestrično Sue, ki jo predstavi svojemu mentorju. Potem se onadva poročita, Jude loči, pozneje se loči tudi sestrična, zaživita skupaj, in ko vse razen izobrazbe nekako srečno steče, se jima zgodi še ena katastrofa, od katere si ne opomoreta. Potem se Sue drugič nesrečno poroči z njegovim učenjaškim mentorjem, čeprav je, ko je bila z njim prvič poročena, skočila skozi okno, ko se je je hotel dotakniti, in potem so vsi bolj ali manj nesrečni do konca svojih zemeljskih dni.

Hardy ob tem žajfničnem preobratu, vrednem recimo zakoncev Taylor-Burton in podobnih oscilantnih rev, ves čas napada institucijo zakona kot nekaj, kar utopi ljubezen. Sue je na začetku glede norm daleč pred svojim časom (zgodba se dogaja ob prelomu stoletja), a se po družinskih tragedijah mišljenjsko presenetljivo približa tercijalkam. Mrtva črka zakonov, ki so jih pobrali s svetih zvitkov nomadskih puščavskih ljudstev, ji kar naenkrat pomeni več od silnih odklonov čustvenega nihala.

Hardyja je sproščujoče brati; ne le da se vmes posmehuje svojim likom in moramo biti na hehetavi preži, ob branju imamo občutek, da so silni in siloviti duševni preobrati res preprosti in jasni, če nam jih razloži sam vsevedni avtor. Hkrati nas popelje na modno revijo kmečkega in nižjega obrtniškega sloja, spregovori o arhitekturi univerzitetnih mest in nas zasuje s citati, ki kot mora ležejo na pleča živih lakotnikov znanja. Predvsem pa pri Judovi ljubavni štoriji in (skoraj) nenehnem Suejinem izmikanju spoznamo, iz kakšnega materiala gradi Ženska francoskega poročnika Johna Fowlesa: iz čudnih sentimentalnih rotacij zbeganih žensk, razpetih med strah, ubito poželenje in dolžnost.