Zadnji izdih

V času družbenih omrežij je smrt zvezdnikov postala nekaj trivialnega, hešteg #RIP pa že skoraj potrošno blago. Zato se med umrlimi tisti, ki si resnično zaslužijo omembo in mesto v zgodovini, v tej množici objav nemalokrat izgubijo. Ko umre starejši umetnik, ki je bil v legendo povzdignjen že za časa življenja, se mu praviloma priklonimo in pomahamo v slovo, ko pa umre glasbenik, za katerega smo slišali, da se bo še letos ponovno odpravil na turnejo in ga bomo kmalu imeli priložnost videti na odru, pa vedno znova dobimo občutek, da smo zamudili priložnost, da bi bili tudi sami del neke zgodovine. Še posebej pri tistih, ki jih je šele smrt postavila v zgodovinski kontekst. V to kategorijo sodi tudi Keith Flint, glas in stas britanske zasedbe The Prodigy, ki so ga 3. marca v 49. letu starosti našli mrtvega na njegovem domu v Essexu. Član benda Liam Howlett je razkril, da je Flint storil samomor. Takoj po tem je po spletu zaokrožila njegova domnevno zadnja fotografija, na kateri teče maraton, s pripisom, kako zdrav je bil videti. A osebnih stisk ljudje (kaj šele javne osebnosti) ne razkazujejo in ne govorijo o njih.

Keith Flint in The Prodigy sta bila ena od glasnikov generacije, ki je bila premlada, da bi doživela pravi punk, in ravno prav stara, da je ujela val, ko je elektronska glasba začela iz podzemlja prodirati na površje. Skupina The Prodigy je jahala na valu tako imenovanega elektropunka, prav ikonična podoba in energični performans Keitha Flinta pa sta iz mednarodnih uspešnic Firestarter in Breathe, ki sta obe izšli leta 1996, ustvarila tudi sledilstvo na postaji MTV, ki je bila še v devetdesetih pomemben del glasbene industrije. Če tam nisi imel privlačnega videospota, si se iz undergrounda težko prebil v mainstream. A za Flinta to ni pomenilo ovir, saj je bil magnet za množice, rojen nastopač, ki se je v vlogo bad boya emtivijevske scene vživel brez težav.

Rodil se je 17. septembra leta 1969 in odraščal v vzhodnem Londonu. Otroštvo je opisoval kot nesrečno. Bil je dislektik, iz šole so ga izključili, ko je imel 15 let, zato si je našel službo kot krovec. Že v najstniških letih je odkril klubsko sceno, ključen mejnik pa je pomenilo srečanje v poznih osemdesetih, ko je v rave klubu spoznal didžeja Liama Howletta, ki ga je navdušil za novo plesno glasbo. Kasneje sta začela sodelovati, tako da je Howlett v klubih vrtel glasbo, Flint in prijatelj Leeroy Thirnhill pa sta na odru plesala na njegove ritme.

The Prodigy je ena od redkih zasedb, ki je pri nas nastopila prav na vrhuncu slave – 31. oktobra leta 1997 je Keith Flint stal na odru Hale Tivoli in kljub slabemu ozvočenju nabito polno dvorano držal na nogah.

Zasedba The Prodigy se je na podzemno rave sceno prebila v zgodnjih devetdesetih, debitantski album Experience je izdala leta 1992 in svojo priljubljenost razširila s ploščo Music For The Jilted Generation (1994). A na prvih dveh albumih sta glasbo ustvarila zgolj člana Maxim Reality in Liam Howlett. Jasno jima je bilo, da bodo za mednarodno prepoznavnost, torej če želijo tudi komercialno stopiti korak naprej, potrebovali nekaj oziroma nekoga, ki bo pritegnil pozornost širših množic. Ni jima bilo treba iskati prav dolgo, saj sta imela odgovor ves čas pred sabo – v plesalcu Keithu Flintu, ki se je nato leta 1996 za ikonični video za singl Firestarter, kjer se je preizkusil kot vokalist, predstavil z novim punkovskim imidžem, ki ga je dobesedno izstrelil med zvezde. Ker je bil odziv nad pričakovanji, so »vajo« ponovili tudi z naslednjim singlom in videospotom Breathe. Skladbi sta se nato znašli na tretjem albumu skupine, ki je izšel leto kasneje in je nosil ime The Fat of The Land. Na slednjem, ki je bil doslej prodan v več kot desetih milijonih izvodov, najdemo še eno prepoznavno skladbo Smack My Bitch Up. Po Flintovi zaslugi so odnesli kar nekaj MTV glasbenih in video nagrad, glasbena zgodovina pa jih, poleg The Chemical Brothers in Fatboy Slima, uvršča med pionirje žanra big beat.

The Prodigy je ena od redkih zasedb, ki je pri nas nastopila prav na vrhuncu slave – 31. oktobra leta 1997 je Keith Flint stal na odru Hale Tivoli in kljub slabemu ozvočenju nabito polno dvorano držal na nogah. Flintova irokeza je takrat gledala iz vseh časopisov v regiji, kritiki pa so koncert opisovali kot »popolnost nadzorovane norosti«. Marsikateri spomin tistega večera je z leti zbledel, a za vedno se je večini obiskovalcev vklesal v glavo Flint s svojo prezenco in energijo, ki je bila nalezljiva, zdela pa se je neuničljiva.

A tudi Flint, vrhunski performer, ki je živel za množice, za nastop, za performans in ki je spojil dva na videz nezdružljiva žanra (rave in punk) ter s klubsko glasbo osvojil televizijo, je bil zgolj človek. In ljudje, tudi uporniški superidoli, imajo težave, ki so kameram in žarometom nemalokrat nevidne. Flintov prijatelj, frontman legendarne punk skupine Sex Pistols Johnny Rotten, je ob Keithovi smrti dejal, da je bil osamljen in da ga je uničilo to, da se ni počutil ljubljenega. »Zakaj je v tej industriji toliko ljudi na koncu zapuščenih?« je vprašal Rotten. Flint je v pesmi Breathe, ko je bil v vlogi performerja, prepeval, da ne gre za ljubezen, temveč zgolj za igro. Težko je igrati to igro.