Kultura / Njegova glasba bo živela večno

Mark Hollis, frontman zasedbe Talk Talk, bo za vedno ostal enigma. Kako lahko samouku, ki je svojo glasbeno pot v punkovski maniri začel brez pravega glasbenega znanja, uspe iz čiste sle po muziciranju ustvariti eno najizvirnejših, najbolj prelomnih in brezčasnih glasb, vse do danes ostaja uganka. Prav tako ni jasno, kako je lahko na vrhuncu svoje slave zbral pogum, da se je iz pop zvezdnika zavestno prelevil v eksperimentalnega glasbenika ter s Talk Talk ustvaril Spirit of Eden in Laughing Stock, prelomni plošči, na kateri mainstream še zdaleč ni bil pripravljen. Ne bo nas nehalo begati tudi vprašanje, zakaj je na vrhuncu svoje ustvarjalne poti za vselej prenehal ustvarjati in se umaknil iz javnosti. Vzgibi in razlogi za Hollisove nenavadne in drzne odločitve bodo ostali misterij, kot so skrivnostna tudi njegova najboljša glasbena dela. Hollis nas je prejšnji teden pri štiriinšestdesetih letih zaradi bolezni za vedno zapustil. Vse od izida svoje zadnje plošče leta 1998 ni želel govoriti o svojem delu, a pravzaprav je vse, kar nam je želel povedati, že povedal s svojo glasbo: »Upam, da me bodo na koncu razumeli zaradi glasbe, ki sem jo izdal, zaradi pomenov in občutkov, ki jih ta glasba vsebuje. Nima smisla, da me o njih sprašujete. Glasba govori sama zase,« je dejal pred umikom iz javnosti (v intervjuju iz devetdesetih let).