Dajte nam raje Možino 

Tarča bo tokrat govorila o napetosti v koaliciji, novih okostnjakih SMC in izsiljevanju Levice, je prejšnji četrtek svojo oddajo napovedala voditeljica Erika Žnidaršič. Potem je koaliciji po zgledu Bruslja in Kračunovega fiskalnega sveta brala levite: gospodarstvo se ohlaja, vlada sprejema razkošen proračun, nujnih korenitih reform pa od nikoder.

Prav, Bruselj, Kračun in Erika Ž. pač mislijo, da lahko gospodarstvo vrsto let naglo raste, sociala in plače navadnih ljudi pa naj ostanejo, kjer so. In reforme, zlasti take v prid kapitala, so večna zapoved. Tako je že dolgo prevladujoče mnenje nacionalke in v tej Tarči ga je prepričano ali vsaj lojalno zagovarjala E. Ž. Prejšnji četrtek je bila nadpovprečno srdita. Kajti koalicija je izvedla zasuk k večji socialnosti in rahlo stopila na žulj davčno razvajenemu kapitalu. To pa ne gre. Poleg tega je Šarec že kar preveč priljubljen, pa še z Levico se je spečal.

Oddaja je na trenutke spominjala na sojenje pred naglim sodiščem. Obtožena šesterica, predstavniki koalicije in Levice, je imela za zagovor komaj kaj več časa kot reklame, čeprav je Tarča načeloma poglobljena pogovorna oddaja. Stroga Erika Ž. je tudi sicer ostala zvesta sama sebi. V oddajo je strpala politične okostnjake, žico, proračun, uhajanje informacij, domove za ostarele ... Zmešnjava je bila toliko hujša, ker naša junakinja hoče adrenalin, odsotnost vsebinske napetosti pa nadomešča s histerijo. Po naglem sodišču je dišalo tudi zato, ker rada meša indice in dokaze. Politika je zanjo a priori pokvarjena, njeno generalno nepoštenost pa kompenzira poštenost TV in vrhovni dokaz te poštenosti je napadalno sesuvanje.

Da ne bomo dolgovezili: Tarče so v glavnem koristna oddaja, prav je tudi, da so trde, kritične, raziskujoče. A vsaj približno naj bi bile tudi sistematične, pregledne in dobronamerne. Takih oddaj ni lahko voditi, a kar je tokrat počela E. Ž., je bila redko videna kombinacija šibke profesionalnosti, slabo razumljene neodvisnosti in jezikave destruktivnosti.

To je tendenciozno novinarstvo, je neprevidno zinil eden izmed obtožencev in doživel jezo in zgražanje Erike Ž. Zgražala se je tudi, ko je Jelinčič rekel, da je treba nekaj ljudi postreliti. A bolj po službeni dolžnosti, saj je bil mož povabljen predvsem zato, ker se take izjave od njega pričakujejo.

Tarčo najbrž gledajo tudi Eriki Ž. nadrejeni uredniki z Manico J. Ambrožič na čelu. In puščajo vse, kot je. Se torej strinjajo s histerijo in kaotičnostjo, z odsotnostjo volje, da bi se kaj razjasnilo, z vabljenjem raznih jelinčičev, samo da so adrenalin in škandalčki in domnevni pluralizem.

Po svoje si je namesto Tarče manj naporno ogledati kak intervju Jožeta Možine. Vse teče mirno, J. M. ima mehak glas in ne skuša zbujati vtisa, da je nepristranski, da mu gre za splošno dobro itd.