Film / Poslednji Srb na Hrvaškem

za

Serbum.

Hrvaška je v Poslednjem Srbu na Hrvaškem hudo “bolna”. Ne le da je pred sedmimi leti bankrotirala, ne le da se ljudje množično izseljujejo, tako da se je število prebivalstva prepolovilo, ne le da je ekonomska neenakost tako velika, da se ljudje delijo le še na zelo bogate in zelo revne, in ne le da zelo revnih sploh ne imenujejo več ljudje, temveč “spake” – za nameček je izbruhnil še virus, ki je začel Hrvate spreminjati v sestradane, popadljive, požrešne zombije. Mićo (Krešimir Mikić), ki izgleda kot posušeni cvet rockabillyja, ima srečo – ni le zelo bogat, temveč tudi imun.

Kot Brad Pitt v Svetovni vojni Z ali pa Catherine McCormack v 28 dneh pozneje. Zombijev ugriz ga ne spremeni v zombija, ga pa požene v beg, tako da se s kombijem – v družbi Hrvojke Horvat (Hristina Popović), zvezdnice hrvaških superjunaških spektaklov (“Zora puca, bit će dana!”), poslovne fatalke (Tihana Lazović), nacionalista (Dado Ćosić) itd. – prebija proti zakotni vasi, v kateri živijo hrvaški Srbi in v kateri se odigra usoda zombikaliptične Hrvaške, ki ima le dve možnosti: da postane srbska ali slovenska – da jo torej “požre” Novosrbija ali Velika Slovenija. Tudi zemljevid, na katerem Slovenija meji na Bosno in Hercegovino, vidimo. Poslednji Srb je kozerija, ki v zombikaliptičnem jeziku pove zgodbo o vse hujši degradaciji ljudi, plenilskem pohodu “nebeških” multinacionalk, izseljevanju, privatizaciji pitne vode, omejenosti nacionalnih fantazij in žični ograji, Hrvatom pa sporoča dvoje: prvič, v svoji obsedenosti s “čisto” krvjo bodite vendarle malce bolj previdni – pred “boleznijo” in pogubo vas bo morda rešila srbska kri; in drugič, družba, ki uvaža “investicijski” kapital, prekarnost, ekonomsko neenakost, revščino, bruseljske direktive in diktate finančnih institucij, uvaža tveganje, družba tveganja pa se spreminja v katastrofalno družbo.