Marcel Štefančič jr.

22. 3. 2019  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Film

Naslednji holokavst bo mogoč zato, ker bo izgledal kot videoigrica

Tovor/Teret, 2018, Ognjen Glavonić

za +

Breme.

Ko odpelješ, se ne ustavljaš, pazi, da ne priteguješ pozornosti, denar dobiš na koncu, tja, v Beograd, pa moraš priti točno ob 21.00! Teh pravil se mora leta 1999 – v času vojne na Kosovu in Natovih bombardiranj Srbije – držati Vlada (Leon Lučev), srbski šofer, obupani outsider, ki naj bi tovornjak prepeljal od Kosova do Beograda. Kaj prevaža, ne ve. Niti ga ne zanima, kaj prevaža. Ne prvič ne zadnjič prevaža to, kar mu pač dajo. Tovor. “Od nečesa moram živeti.” Ja, rekel bi lahko to, kar dahne šofer, ki v Sallisovem romanu Drive prevaža roparje, roparski plen in podobne tovore: “Jaz vozim!” Vlada je mali človek, v principu poštenjak, blaga duša – deklasiran, odtujen, izgubljen, anemičen in siv kot moreča, sprana, distopična vojna krajina, posuta z ruševinami, oddaljenimi zvoki detonacij, blokadami, obvozi in napetostjo. Včasih reče kakšno s štoparjem (Pavle Čemerikić), ki gre “na boljše” (v Nemčijo). Včasih se ustavi v kakšni obcestni restavraciji. Včasih tovor “čudno” zaropota. A ne pogleda, kaj se dogaja.

Vlada, ki prevaža pod pogojem, da ne pogleda, kaj prevaža, je le kolešček v vojnem stroju – le kolešček, ki nima vpogleda v celoto. Prav to, da nima “moralnega” vpogleda, pa omogoča delovanje te “mučne”, “grozljive” celote, ki očitno vključuje množične poboje, množična grobišča in množične tovore. Vlada svojemu sinu (Ivan Lučev) pripoveduje o II. svetovni vojni, predvsem o bitki na Sutjeski, v kateri se je boril njegov oče (in padel njegov stric), a to, da svojo izkušnjo poveže z II. svetovno vojno, ki je prinesla strašne množične pokole, etnična čiščenja in holokavst, ne preseneča, pa ne le zato, ker s tem poudari, da ima vsaka generacija svojo vojno, da se vojne nikoli ne končajo in da se nasilje deduje, temveč zato, ker s tem zadene nekaj, kar je v njegovi izkušnji večje od nje same. Množični pokoli, etnična čiščenja in holokavst so namreč potrebovali veliko izvrševalcev, veliko “uslužbencev”, ki so – magari “nehote” ali “nevede” – sodelovali pri tem (tako kot Vlada “nehote” in “nevede” sodeluje pri “končni rešitvi kosovskega vprašanja”), da bi stvari “tekle”, pa so morali nacisti preprečiti, da bi vpletene “izdala” čustva, kar pomeni, da so morali, kot pravi Zygmunt Bauman v knjigi Moderna in holokavst, razvnemanje čustev in strasti zamenjati z organiziranjem rutin. Ali bolje rečeno: človeško vedenje so instrumentalizirali do takšne mere, “da je (bilo) mogoče vsak cilj doseči učinkovito in energično, ne glede na to, ali so tisti, ki ta cilj uresničujejo, ideološko predani ali ne, ne glede na to, ali svoje početje moralno odobravajo ali ne”.

Glavonićev Tovor – črni road movie – nas opozarja na to, na kar nas je opozarjal Bauman: da je moderna doba ustvarila institucije, ki so omogočile holokavst, ni pa ustvarila institucij, ki bi ga lahko preprečile. Še vedno živimo v tej dobi. 

Antisemitizem, vojne razmere, močna država in pasivno prebivalstvo bi bili premalo – za holokavst so nacisti potrebovali učinkovit birokratski aparat, sistem uradnikov, voljnih izvrševalcev, ki so le opravljali “svoje delo” in ki niso imeli občutka, da imajo opravka z eksterminacijo živih ljudi, ampak s tovori, statistikami, diagrami, krivuljami in stolpci številk, ki so bili oropani vsake vsebine, čustev in morale. In Glavonićev Tovor – črni road movie – nas opozarja na to, na kar nas je opozarjal Bauman: da je moderna doba ustvarila institucije, ki so omogočile holokavst, ni pa ustvarila institucij, ki bi ga lahko preprečile. Še vedno živimo v tej dobi. In še vedno imamo opravka s “tovori”. Vsi vpleteni pa so še vedno odvezani kakršnekoli odgovornosti – potrebujejo le definicijo svoje naloge. Kot Vlada, ki ne skriva, da bo naslednji holokavst mogoč zato, ker bo izgledal kot videoigrica. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.