Zakaj je Dnevni red nujno čtivo?

Eric Vuillard, znan kot cineast in pisec polliterarnih besedil, je leta 2017 prejel Goncourtovo nagrado, francosko nagrado za roman leta, eno najuglednejših priznanj v svetu književnosti. Nagrado so mu podelili za Dnevni red, delo v dolžini novele, v katerem se prepletajo dokumentaristika, blaga fikcija in esejistični avtorski komentar. Za knjigo o peklenski komediji tehnokracije, opotekave diplomacije in praznem spektaklu v ozadju nacističnega naskoka na Evropo.

Pa vendarle, nezgrešljivo gre za globoko literarno delo (izšlo je pri Beletrini, prevedel ga je Jaroslav Skrušny). Že prvi odstavek, ki opisuje dan, brezskrbno življenje mesta, njegov utrip in odtenke vremena 18. februarja 1933, ko so se sestali industrialci in vrh nacistične stranke, nas v mračni liričnosti presune, da moramo knjigo za hip odložiti. Vuillardovi stavki spreminjajo dolžino in ritem, neopazno se zlivajo s svojo materijo in se kot sence plazijo v vse kotičke pripovedi ter tam oživljajo mrtvi čas. Oživljajo resničnost za črno-belimi propagandnimi filmi z nasnetim in vnaprej pripravljenim zvokom navdušenja množic, za Goebbelsovo propagando, njegovim ultimativnim trikom, prek katerega poznamo zgodovino tistih dni, mesecev, let ... To poudari sam avtor. Ti stavki oživijo naravo in njene pramene; zlovešče čudaštvo nacističnih veljakov; srhljivo brezbrižnost kapitalskih mogotcev; grozo občutljivih opazovalcev, ki so ob vkorakanju nacistov na Dunaj serijsko delali samomore; pohištvo, posh manire britanske diplomacije, pijane ulice ... Lirika prav nič ne ogroža faktografskih odlomkov in avtorjevih komentarjev.

Dnevni red je knjiga, v kateri živi preteklost, v kateri zaživi sedanjost in v kateri – tako ali drugače – razbiramo prihodnost.

Vuillard pogosto neposredno opozarja in obsoja. Brez kakršnegakoli privida literarne zapovedi ali namigovanja kaže s prstom: ta in ta se je v tem trenutku odločil, da ne bo videl, kaj se dogaja. Ne boji se izrekati moralnih sodb. Prav tako pomembno pa je, da razkriva tisto, kar se zdi v nacističnem zlu trajno in še danes nepreseženo. Neosebne sile, ki stojijo za njim. Denimo imena podjetij, ki so naciste obilno zalagala z denarjem, saj mora gospodarstvo vendarle mirno teči, brez sindikalnih pretresov in komunističnih zahtev po delavskem dostojanstvu. Korporacije, ki morajo preživeti svoje voditelje, brezosebne sile, s pogledom nezajemljivi organizmi, ki za kičastimi predstavami zgodovine tiho upravljajo življenje in nagibe množic. Okorelo in perverzno prijazno britansko diplomacijo, ki režimu Reicha podeljuje vedno nove koncesije, kot je to počela z Miloševićevim režimom tudi v devetdesetih letih. Hollywood, ki je imel vojno všteto, še preden se je zgodila, pri čemer še danes ne vemo, koliko je vojna odvisna od spektakla in koliko spektakel od vojne. Ni dvoma, sodeč po Vuillardovem občutljivo neusmiljenem pisanju vse, kar omogoča fašizem, živi še danes, morda še bolj neovirano kot nekoč. Navsezadnje brezobzirno razgali laži povojne pomiritve, videz reparacij, marketinga, ki potaplja preteklost podjetij, družinske dinastije, ki v ganljivih življenjepisih skrivajo suženjsko delovno silo koncentracijskih taborišč, kar množični mediji sprejmejo brez vsakršnih pritožb. Da, še danes.

Pisatelj prehaja od neosebnih, makrozgodovinskih sil h krhkemu osebnemu doživljanju, od demoničnosti kapitala k demoničnosti množic in nesrečnih posameznikov, od hladnih dejstev k človeški tragediji in okrutnim strastem v preskokih, ki se zdijo povsem naravni. Pretresajo nas, a ne moremo ne misliti – tako je, drugače ne more biti. Njegova tako rekoč šokantna neposrednost se tke skozi najdrobnejše subtilnosti in obratno. Dejstvom želi dodati dostojanstvo smisla ali pa tega vsaj nakazati, ne da bi jih kakorkoli olepševal – prav s tem pa daje dostojanstvo neubesedljivosti subjektivnih razsežnosti katastrofe.

Slog, struktura in uspeh romana pričajo še o nečem. Počasno življenje, v katerem se je lahko previdno oblikovala življenjska pripoved, ki se je pretočila v totaliteto velikih, pogosto dolgih romanov, v katerih si svet in sebe osmislil skozi fikcijo, se končuje. Družabna omrežja in njihova hiperprodukcija mnenj ter informacij prehitevajo vsako refleksijo, svet pa tone v politični kaos, ki se že nekaj časa ne zdi več obvladljiv. Hitre samopredstavitve premagujejo potrebe po podrobnih razmislekih o lastnem življenju in njegovi podobi v pogledu drugih. To je čas, ko se zdi govoriti o sebi, ko se zdi zapostavljati dejstva nedostojno. Videti je, da je to tiho sporočilo, etos oblike, ki jo je Vuillard izbral, in roman sam vsebuje premislek o njej. Morda lahko pričakujemo, da bo v tej smeri šlo vedno več pomembne proze. Seveda, nekatere znake tega že opažamo v prodoru avtobiografskih romanov, ki se izrisujejo na presečišču osebne zgodbe in tekoče zgodovine, posebno v delu, kakršno je Yarden Kristiana Lundberga, ki govori o padcu na robu družbe in izkoriščanju poceni migrantske sile v skandinavski avtomobilski industriji. Dnevni red je knjiga, v kateri živi preteklost, v kateri zaživi sedanjost in v kateri – tako ali drugače – razbiramo prihodnost.