Menjava programa

Restavracija Jadro
Obala 14b, Portorož
Tel.: 059 900 477
Ob torkih je Jadro spuščeno, ob ponedeljkih, sredah in četrtkih lovi goste od 11. do 22., ob petkih od 11. do 23., ob sobotah od 10. do 23., ob nedeljah pa od 10. do 22. ure.

Ambient:
od prejšnjih lastnikov podedovana rahlo kičasta, a vendarle prijetna notranjost; tu sta še na morje obrnjena terasa in nevsiljiv piano jazz na zvočnikih

Napitki:
hišni vinar je Polič, sicer pa kar nekaj istrskih in drugih primorskih polnitev, mi smo popili sugerirano Lisjakovo vitovsko za 28 evrov

Dostopnost:
parkiranje je za zdaj še easy, v sezoni se bo pač treba znajti in potrpeti; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
rakovica jastog z bavetami kanastrele

Ne tako fino:
kruh mikrovalovljen štrudelj

Porcija rakovičjega mesa stane 16, štirikomponentna hladna predjed 18, kilo jastoga prodajajo po 80 (model na sliki 76), sladice so po 3 ali 4 evre.

»Oj, vigred zelena!« je na planerskem sestanku Konzumovega terenskega delavstva začel vodo na svoj mlin zvitorepčevsko usmerjati poverjenik za priobalno gostinsko cono. Nadaljeval je z vabljivimi opisi v soncu kopajočega se morja, navrgel, da primorski krak avtocestnega križa drugače od štajerskega ta vikend (še) ne kani kolapsirati, do konca pa nas je prepričal z informacijo, da je eden od lokalov v osrčju portoroške promenade po ne preveč uspešnem obdobju ruske stejkdžinice prišel nazaj v domorodske roke, natančneje v mlajše veje družinskega drevesa none Božiček, ki jo marsikatera siva glava še pomni iz njenih najboljših let v Seči. In o katere slavi, pa tudi receptih smo se med obedom potem naposlušali od njenega simpatično zgovornega vnuka, ki zdaj drži roko nad Jadrom.

Čisto vsega, kar je povedal, mu sicer nismo verjeli (distanco smo zavzeli predvsem do dela, po katerem naj bi bilo Jadro edini plac v Sloveniji, kjer se jedo kvarnerski škampi), a dejstvo je, da je na mizo prinašal zelo svežo in okusno morsko robo, ki jo je z res minimalnimi intervencijami pustil šajnati v prirodni slastnosti. Za pogrinjek smo na (škoda, da se na našem primorskem koncu v oštarijah vobče komaj kaj ukvarjajo s kakovostjo kruha, ki ga strežejo) rezine velikoserijskega belega in obarvanega mazali čisto spodobno, vsekakor nekonzervirano tunovo pašteto in nadaljevali s kolekcijo hladnih predjedi, prodajano pod imenom Jadro: bila je tam hobotnica v solati, sicer malo preveč na žvečljivi zob kuhana, a všečno čistunsko (nič česna, čebule ali kakšnega podobnega agresorja) pripravljena; kruh smo pomakali v sladkast zaftek, ki so ga spustile iz lupine djane majhne kanastrele; pridih severa so prispevale konkretne fete nasoljenega lososa, ki so jim lepo kontro dajali rahlo okisani fileti mariniranih inčunov, staro šolo pa sta predstavljala dva na hitro pokuhana škampova repa, prelita s klasično kečap-majoneza-konjak koktajl omako. Vse te reči so bile okusne, a so imele smolo, da smo naročili tudi grancevolo, ki jih je suvereno relativizirala s sladkobo in sočnostjo, s katerima smo se še malo igračkali s kolekcijo štirih ali petih rokodelskih olivcev.

A tudi grancevola je morala priznati premoč – premagal jo je večji in mesnatejši sorodnik. Z okoli vratu zavezanimi prtički in s kleščami ter pincetkami v rokah smo se spopadli z na rdeče pripravljenim jastogom z bavetami: bil je odličen, odlično pripravljen in postrežen kot se šika. In kadar je jastog, kot se šika, se spodobi, da je, pa čeprav postrežen z nudli, glavna jed na mizi. Torej so mu sledili le še (ustavite že te mikrovalove, no!!!) starošolski jabolčni zavitek, po peesu pripravljen čokoladni fondant, močan ristretto in mehka grapa. Ter ugotovitev, da Jadro sicer ni zelo kreativna ali trendovska restavracija, da pa dobro izkorišča svoje adute, predvsem vrhunske sveže sestavine, zanesljivo in zadržano kuharsko roko ter čebljajočega gazdo, ki zna vse to tudi prodati.