Butično gostoljubje

Večkrat nagrajeni iraški fotoreporter in filmski ustvarjalec si je med obiskom Slovenije ob koncu leta 2018 zamislil zgodbo. Želel je raziskati gostoljubje v trenutkih stiske, pri čemer sta se mu pridružila slovenski študent novinarstva in skupina kreativcev s področja fotografije. Ta zgodba je njihova pripoved o slovenskem »butičnem gostoljubju«.

Pred vkrcanjem na letalo so njegovi živci napeti kot strune. Vsako prečkanje meje je neprijetno in nepredvidljivo. Na letališču, na poti v Slovenijo in ob prihodu, ga preverjajo in zaslišujejo natančneje kot druge potnike. Ali Arkadi, azilant v Evropski uniji, naposled prispe v Ljubljano.

V Galeriji Jakopič se sreča s študentom novinarstva Domnom Anderletom in nato ga vodi po razstavi Na moje oči: Zgodbe iz Iraka. Razstava predstavlja dela iraških fotografov, ki so v objektiv ujeli življenje v Iraku, kakršnega nismo vajeni. Podoba z razstave, ki je Domnu najbolj ostala v spominu, je Zlato polje – z gorami, reko in sinje modrim nebom ga spominja na njegov domači kraj. Podobnosti se mu zdijo neverjetne. Nikoli si ne bi mislil, da prikazuje kraj v Iraku. Prava budnica njegovemu zavedanju, kako so množični mediji v njem oblikovali predsodek, da je Irak le dežela neskončne puščave.

Ta nenavadni par začne ustvarjati zgodbo o gostoljubju v Ljubljani. Poleg dela pri tem projektu Ali na povabilo Galerije Jakopič prevzame tudi vodstvo po razstavi, se udeleži okrogle mize in kot gostujoči mentor sodeluje na delavnici fotografske študijske skupine Od blizu. Kot mentor na delavnici v organizaciji neprofitnega umetniškega združenja Živi Atelje DK čez nekaj dni odpotuje v Zagreb, nato pa naj bi se vrnil v Ljubljano in skupaj z Domnom nadaljeval zgodbo.

Čeprav je Ali mednarodno priznan fotograf, mu distopija ni tuja. Zapletena struktura njegove identitete in neevropske korenine se globoko zažirajo v njegovo zavest. Slovenska obmejna policija Aliju ne dovoli izstopa iz schengenskega območja — resničnost, s katero se Domen ni nikoli srečal.

Bodeča žica, ki se vije ob delu južne meje med Slovenijo in Hrvaško, očitno obkoljuje tudi razum nekaterih politikov, prav toliko kot razum obmejne policije, ki brez vprašanj izvršuje ukaze in sledi navodilom. »Na meji dobijo večinoma tiste, ki prečkajo tako imenovano zeleno mejo ilegalno. Ta žica, ki je tam, več kot očitno ne služi svojemu namenu – čez to žico daš lahko 2–3 odeje in greš lahko čez. Kot vidimo ta problem mi, bi bilo mejo treba zavarovati na način, kot je to naredila sosednja Madžarska,« Aliju na srečanju pojasni Žan Mahnič, član Slovenske demokratske stranke in predsednik Odbora za obrambo Državnega zbora Republike Slovenije. Mahnič simpatizira z vlado Viktorja Orbána, ki utrjuje obmejne zidove in podpira milice, vigilante ter državno nasilje nad priseljenci. Poleg tega Orbánova vlada kaznuje nevladne organizacije, ki pomagajo migrantom, in jih je tudi obdavčila.

Po polomiji na slovensko-hrvaški meji Ali med vožnjo proti Ljubljani obuja spomine: »To me spominja na mojo nedavno preteklost v Iraku. Na kontrolnih točkah, predvsem tistih med deli Iraka, ki so pod nadzorom Kurdov, in arabskimi območji, so bili zmeraj neizprosni, samovoljni in pristranski.«

Ali in Domen zgodbo nadaljujeta v Ambasadi Rog. Po umiku iz izgubljene bitke z Mestno občino Ljubljana si je Ambasada Rog svoj prostor pod soncem uredila na najvzhodnejšem delu nekdanjega kompleksa tovarne koles. »Ko vstopiva v skupne prostore Ambasade – kjer se lokalci in prostovoljci srečujejo z begunci – prvič, nenapovedana, in še preden lahko sploh pojasniva razlog najinega obiska, doživiva presenečenje. Prostovoljci naju povabijo: ’Čas kosila je, jejmo, dokler je še toplo.’ V tej dobi individualizma me takšno povabilo tako preseneti, da ostanem brez besed,« pravi Domen v svojih zapiskih o projektu. Tujci pogosto pravijo, da smo Slovenci na začetku kar zadržani in potrebujemo čas, da se sprostimo. Bistvo Ambasade Rog daje drugačno sporočilo: to je povabilo osebi, celo popolnemu tujcu, k skupnemu obedu. Gre za star običaj, ki ga v današnji družbi najdemo samo še v krogu družine in prijateljev.

Čeprav je mednarodno priznan fotograf, mu slovenska obmejna policija ne dovoli izstopa iz schengenskega območja.

Da popolnega tujca povabiš v svoj dom, je namreč za Alija popolnoma normalen, celo vsakdanji del življenja v Iraku. Preprost obrok »krompirjevega pireja z gobovo omako je bil izvrsten«, pravi. Ljubljanska Ambasada Rog mu je vzbudila »občutek miru in domačnosti«. Za Alija in Domna je postala prav to, kar bi ambasade pravzaprav morale biti – kraji, kjer ljudstvo zastopajo ljudje. »V Ambasadi Rog vsi kuhajo kosilo. Včasih kuhajo prostovoljci, drugič skrb za kuhinjo prevzamejo begunci. Prostovoljci spoznavajo hrano drugih kultur, begunci pa slovensko kulturo,« pove Zana Fabjan Blažič, ki je članica Ambasade Rog že od začetka. A deložacija tega prostora alternativne kulture se naglo približuje, saj naj bi tu v bližnji prihodnosti zgradili nov kulturni center, Center Rog.

Na srečo se je Ali s toplim slovenskim gostoljubjem srečal tudi zunaj Ambasade Rog. Skoraj kot protiutež trenutku, ko so mu prepovedali izstop iz schengenskega območja, sta mu Una Rebić in Metod Blejec, oba umetnika, fotografa, oblikovalca in pedagoga, brez pomisleka odprla vrata svojega stanovanja. Namesto da bi naslednje jutro odšla na načrtovano pot v Italijo, sta Aliju pripravila posteljo in postala njegova gostitelja, vodnika, posrednika in naposled – prijatelja. »Dva dni pozneje sta v svojem majhnem stanovanju gostila večerno zabavo. Vsak od nas je pripravil različne jedi – kurdske, iraške, grške in slovenske – in pridružilo se nam je še nekaj prijateljev. Pojedli smo res veliko,« se spominja Ali v svojih zapiskih. Una pa je zapisala takole: »Vedno znova se zavem, kakšno dobro orodje je hrana – za izkazovanje dobrodošlice in spodbujanje gostoljubja. Ali je z nami delil kurdski rek, ki pravi, da ko svoj dih izliješ v jed, s tem ponudiš in preneseš tudi svojo dobro energijo.«

Povsem v nasprotju z domom Une in Metoda pa Žan Mahnič med intervjujem v slovenskem parlamentu vzklikne: »Evropski način življenja ni človekova pravica! Mi ne moremo vseh sprejeti! Te ljudi je treba na meji zavrniti in jim omogočiti transport nazaj, od koder so prišli.« Mahnič v svojih javnih nastopih pogosto navaja krščanstvo kot temelj tako imenovanega »evropskega načina«, pri čemer pa zanemarja dejstvo, da je bil sv. Peter, na katerem sloni katoliška vera v Rimu, pravzaprav migrant z istega območja, od koder v zadnjem času prihaja večina beguncev – zahodne Azije (ki jo danes poznamo kot Bližnji vzhod).

V duhu gostoljubja brez meja oziroma v »katoliškem« duhu, v smislu univerzalnega ali vseobsegajočega, kar izhaja iz starogrškega izraza katholikos, Vida Fućak, hrvaška državljanka, sledi svoji poklicanosti. Kot socialna delavka je prostovoljka že vse od začetka t. i. balkanske poti. »Ljudje zapuščajo svoje družine in prijatelje, a ne želijo biti sami. Zato sem tukaj jaz,« pravi Vida. In dodaja: »Če bom morala iz nekega razloga nekoč sama zapustiti svojo državo, bi si želela spoznati nekoga podobnega.«

V Ambasadi Rog Vida organizira srečanje s svojim prijateljem Alijem Algadom, diplomiranim ekonomistom iz Bagdada, čez nekaj dni pa nas vse povabi k sebi domov na kavo in klepet. Aliju trenutno njegova izobrazba ekonomista ne pride najbolj prav, zato dela kot pomočnik kuharja v eni od ljubljanskih restavracij. Pri Vidi doma si pripovedujemo anekdote in šale, vse v mešanici štirih jezikov (arabščine, hrvaščine, angleščine in slovenščine). Na kulturni ravni pa ni najbolj jasno, kdo je gost in kdo gostitelj.

Slovenija, država z le dobrima dvema milijonoma prebivalcev, je glede na vladno statistiko v letu 2017 azil odobrila nekaj več kot 10 odstotkom prosilcev (152 osebam od skupno 1476 prosilcev za azil). V istem letu so vsi migranti v Sloveniji celotno število prebivalstva povečali za 0,06 odstotka, od tega so azilanti pomenili samo dobrega 0,007 odstotka, kljub »vrhuncu« begunskega in migrantskega vala od leta 2015.

»Odpri Google Zemljevide in približaj sliko, še približaj, vmes boš opazil Slovenijo,« se kuhar Ali z nasmehom spominja, kaj mu je rekel brat, ko je leta 2015 poklical svojo družino in jim sporočil, da bo iz Hrvaške migriral v Avstrijo. Sledili sta dve leti stiske in skrbi, brez pravice do dela. »V Centru za tujce Postojna je bila ena kopalnica za petdeset ljudi,« se spominja Ali. Za večino prosilcev za azil je proces uradnega gostoljubja in sprejemanja v najboljšem primeru demoralizirajoč.

Vida želi Aliju, mlademu in izobraženemu moškemu, da bi se mu uresničile njegove sanje in bi odprl lastno restavracijo. Za rastočo množico turistov, ki prihajajo v Slovenijo, bi Ali pomenil primer prav tega slovenskega butičnega gostoljubja. Kot Iračanu mu je gostoljubje v krvi, kar bi Sloveniji koristilo. Tega se s ponosom zaveda: »Če kot iraški kuharski mojster ljudem ponudim dobro hrano, bodo morda spremenili svoje mnenje o tem, da so begunci Sloveniji v breme.«

Zvečer, po dopoldanskem srečanju z Alijem Algadom pri Vidi, Ali Arkadi v Galeriji Jakopič pokaže fotografije, ki jih je posnel v Ljubljani. Udeleženci fotografske delavnice so osupli. Nekdo spontano pripomni: »Nikoli si nisem mislil, da lahko Ljubljano vidimo na tak način.« Na zaslonu je podoba Slovenske ceste, osvetljene s prazničnim okrasjem. Aliju so se lučke zdele kot sled padajočega streliva, ki v Ljubljani dežuje po nič hudega slutečih pešcih. Njegova preteklost se zlije s sedanjostjo. Gledalec se mora za trenutek ustaviti, da med polzenjem v to nadrealistično nasprotje ujame ravnotežje. Navsezadnje se bo prav ta gledalec odločil za vrsto gostoljubja, ki ga je pripravljen ponuditi in ga biti deležen v procesu integracije – integracije priseljenca in gostitelja v družbo z novimi vrednotami, kot sta to storila Ali Arkadi in Domen Anderle, ko sta skupaj zajadrala v pričujočo zgodbo.