Dogodki / Rokenrolska prvinskost

Zakaj so se v Kinu Šiška koncert Jona Spencerja prejšnjo sredo nekoliko presenetljivo odločili postaviti na svoje manjše prizorišče, ni povsem jasno. Še manj zato, ker je pred štirimi leti z zasedbo Blues Explosion solidno napolnil večjo od obeh dvoran. Na spletnih napovednikih tokratnega koncerta resda ni bilo zaznati pretiranega zanimanja. Je pa treba vzeti v zakup tudi dejstvo, da se je Spencer svojega križanja R&B-jevskih korenin in na drugi strani upogibanja pravil rockovske glasbe lotil že pred petintridesetimi leti, kar pomeni, da nagovarja nekoliko zrelejše občinstvo, ki se verjetno ne ukvarja s spletnimi protokoli. Da se to koncertov v prvi vrsti udeležuje zaradi glasbe, je bilo očitno tudi med samim nastopom, ko je nad glavami le priložnostno zasvetil kakšen telefon. Povsem možno pa je, da si je manjšo od obeh dvoran zaradi intenzivnejše izkušnje izbral kar Spencer sam. Če si jo je, mu tega, kljub veliki gneči, po enem boljših koncertov na naših odrih v zadnjih letih, ni zameril nihče. Zdi se, da je surovost in silovitost njegovih rifov preprosto treba doživeti na manjših odrih.