Rokenrolska prvinskost

Zakaj so se v Kinu Šiška koncert Jona Spencerja prejšnjo sredo nekoliko presenetljivo odločili postaviti na svoje manjše prizorišče, ni povsem jasno. Še manj zato, ker je pred štirimi leti z zasedbo Blues Explosion solidno napolnil večjo od obeh dvoran. Na spletnih napovednikih tokratnega koncerta resda ni bilo zaznati pretiranega zanimanja. Je pa treba vzeti v zakup tudi dejstvo, da se je Spencer svojega križanja R&B-jevskih korenin in na drugi strani upogibanja pravil rockovske glasbe lotil že pred petintridesetimi leti, kar pomeni, da nagovarja nekoliko zrelejše občinstvo, ki se verjetno ne ukvarja s spletnimi protokoli. Da se to koncertov v prvi vrsti udeležuje zaradi glasbe, je bilo očitno tudi med samim nastopom, ko je nad glavami le priložnostno zasvetil kakšen telefon. Povsem možno pa je, da si je manjšo od obeh dvoran zaradi intenzivnejše izkušnje izbral kar Spencer sam. Če si jo je, mu tega, kljub veliki gneči, po enem boljših koncertov na naših odrih v zadnjih letih, ni zameril nihče. Zdi se, da je surovost in silovitost njegovih rifov preprosto treba doživeti na manjših odrih.

Med naporno svetovno turnejo z Blues Explosion, v okviru katere je zasedba leta 2015 nastopila tudi v KŠ, obeti za njeno prihodnost zaradi zdravstvenih težav enega od članov niso bili optimistični. Spencer si je čas najprej krajšal z nastopanjem s ponovno obujeno zasedbo Boss Hog, nato pa je konec lanskega leta izdal prvo solistično ploščo Spencer Sings the Hits. Čeprav bi lahko povlekli vzporednice z njegovimi zasedbami Blues Explosion, Pussy Galore in Heavy Trash, s katerimi je postal kultna figura newyorškega rockovskega podtalja, je za ploščo posnel povsem nove skladbe, se z njimi takoj prikupil fenom in kritikom, sestavil novo zasedbo The Hitmakers in se z njo odpravil na novo turnejo.

Že po prvem komadu je bilo jasno, da nove zasedbe ni sestavil zato, da bi pri štiriinpetdesetih letih umetno podaljševal svojo koncertno kariero. Njegovi punkovsko ostri in bluzovsko surovi rokenrol je zaradi posodobitev in bogatih izkušenj še vedno vsaj tako vitalen in atraktiven, kot je bil v »zlatih časih« njegovih (bivših) kultnih bendov. V ospredju sta bila razumljivo Spencerjeva energična, doživeta in hkrati virtuozna igra na kitaro in z njo brezhibno uglašen vokal. Za basovske linije in nadgrajevanje Spencerjevih rifov je poskrbel odlični klaviaturist Sam Coomes, bobnarske paličice je suvereno vihtel M. Sord, ritem pa je z natančnim, hrupnim udarjanjem po odpadnem železju dopolnjeval še Bob Bert (Sonic Youth), ki je s Spencerjem sodeloval že v zasedbi Pussy Galore. Nedvomno koncert, ki bi si zaslužil tudi pozornost mlajšega občinstva.