»Glasbi moraš zaupati«

Na prvi spomladanski dan, ki je hkrati tudi svetovni dan lutk, so na Odru pod zvezdami v Lutkovnem gledališču Ljubljana premierno predstavili veličastno uprizoritev Posvetitve pomladi – lutkovno-baletne predstave, ustvarjene na temeljih prelomne glasbene kompozicije Igorja Stravinskega z istim imenom, enega najvplivnejših plesnih in glasbenih del dvajsetega stoletja. Eklektična predstava v režiji Matjaža Fariča združuje lutke oziroma animacijo objektov, prvine baleta in izraznega plesa, ki ga izvajajo tako lutke kot igralci, hipnotične videoprojekcije ter čudovito igro s svetlobo. Vse našteto pa izjemno dobro poveže vrhunska dramaturgija pod taktirko Nike Švab in Staše Prag, ki pri svojem delu izkazujeta izjemen posluh za rdečo nit predstave, avantgardno kompozicijo Posvetitev pomladi. To prelomno glasbeno delo, »revolucionarno delo revolucionarnega časa«, ki je pred dobrimi stotimi leti s svojimi radikalnimi idejami za vselej spremenilo svet klasične glasbe, je v svoji intenzivni blaznosti tako nasilno, kaotično in šokantno, da že brez vizualne komponente vzbuja široko paleto močnih in tesnobnih občutkov. Farič pa je z vrhunsko koordinacijo pestrega dogajanja na odru in premišljenim izborom sodelujočih – resničnih mojstrov na svojih področjih, poskrbel za pravo pašo za oči, ki v prizanesljivih petinštiridesetih minutah laska prav vsakemu disonančnemu akordu in ritmičnemu rafalu te moderne klasike.

Pravzaprav ni presenetljivo, da je Farič tako mojstrsko nadgradil to glasbeno delo tudi z lutkovno različico. Lotil se ga je namreč že četrtič in h kompoziciji, ki očitno odpira ogromno možnosti za različne interpretacije in adaptacije, se znova in znova vrača prav zato, ker ga je prevzela glasba Stravinskega, kot pove v pogovoru za Mladino. »Zanimivo je, kako Stravinski uporablja orkester in posamezne inštrumente. V tem je zelo poseben. Hkrati pa ima to njegovo delo dobro artikulirano dramaturško linijo, ki kar kliče po uprizarjanju. Od silovitih ritmičnih izbruhov do tankočutnih oddaljenih pasaž, ki se zdijo, kot da prihajajo iz preteklosti,« pravi.

Poznavalci kompozicijskih, muzikoloških in glasbenoteoretskih konceptov lahko pri razmišljanju o Posvetitvi pomladi razglabljajo denimo o politonalnosti, disonancah, poliritmičnih strukturah, preseganju impresionizma, atonalnosti in celo o kubizmu v glasbi, a za vse laike, ki si bodo naredili uslugo s tem, da bodo obiskali katero od prihodnjih ponovitev Faričeve uprizoritve (ali pa si preprosto zavrteli katero od mnogoterih orkestralnih izvedb te mojstrovine), so to zgolj besede, ki za celostno izkušnjo ob poslušanju niso tako bistvene. Ta izkušnja je pravzaprav telesna, kar poudarjajo tudi ustvarjalci uprizoritve. To prepričanje v gledališkem listu podkrepijo z znamenitim citatom Stravinskega, ki pravi, da »moraš glasbi zaupati, je ne samo poslušati«.

Premierna uprizoritev Posvetitve pomladi leta 1913 v pariškem gledališču Théâtre des Champs Elysées naj bi bila eden najbolj škandaloznih dogodkov v zgodovini umetnosti.

Ker je Farič Posvetitev pomladi v zadnjega četrt stoletja obdelal v različnih plesnih formah – od baleta do sodobnega plesa, se je tokrat dela Igorja Stravinskega lotil drugače, saj ga je, kot pojasni v pogovoru za Mladino, »zanimal spoj med različnimi načini uprizarjanja«. Pravi, da je »lutkovno gledališče zapostavljeno pri odraslih gledalcih, hkrati pa ponuja ogromno možnosti. Zdelo se mi je, da je združevanje plesa in lutk pravi izziv po tako zelo različni sezoni.« Farič je namreč v preteklem letu režiral in koreografiral opero, kasneje je režiral Hamleta v Trstu in tik pred Posvetitvijo pomladi je koreografiral še balet. »Pred vsem tem pa sem se ukvarjal s plesnim solom in nezmožnostmi starajočega se telesa,« pravi in doda, da je bilo »ukvarjanje z lutkami logičen korak v naslednjo in tudi drugačno formo. Ta je zaznamovana z mehanskimi omejitvami – lastnostmi lutk. Kot vemo, omejitve omogočajo svobodo. To je ta paradoks, ki je dobrodošel, saj prevelika svoboda – lahko bi rekli praznina – nemalokrat pripelje do občutka nemoči. V ustvarjanju je pomemben fokus.«

A poleg osredotočenosti na lutke pridejo do izraza tudi druge komponente te predstave, pri čemer izstopajo videoprojekcije Jureta Lavrina in izjemno oblikovanje svetlobe Andreja Hajdinjaka. Kot pojasni Farič, so ustvarjalci tolikšno mero eklekticizma »črpali iz ideje, da se ne obremenjujemo, v kakšno uprizoritveno nišo spada naše ustvarjanje, temveč, katero odrsko sredstvo je najbolj inspirativno in primerno za ustvarjanje in na določeni točki za rešitev uprizoritvenega problema. Hkrati nas je zanimalo, kako specifično sredstvo v spoju z drugimi že samo po sebi generira določeno vsebino.«

Posvetitve pomladi se sicer držijo številne legendarne zgodbe. Njena premierna uprizoritev leta 1913 v pariškem gledališču Théâtre des Champs Elysées naj bi bila eden najbolj škandaloznih dogodkov v zgodovini umetnosti. Na intenzivno glasbo Stravinskega, ki je polna rezkih zvokov, kalejdoskopskih aranžmajev, neprijetnih disonanc, nasilnih zvočnih izbruhov in neoprijemljivih ritmov, občinstvo takrat še zdaleč ni bilo pripravljeno. Še posebej pa ni bilo pripravljeno na nenavadno koreografijo Vaclava Nižinskega, ki je predstavil svojo edinstveno in izrazito avantgardno plesno interpretacijo. Teptanje, stresanje, udrihanje in spazmično krčenje teles so namreč gibi, kakršni po mnenju elitnega občinstva tistega časa, ki je bilo vajeno elegantnih baletnih korakov, nikakor niso sodili v hrame visoke umetnosti. Občinstvo gledališča na Elizejskih poljanah na začetku dvajsetega stoletja je bilo vendarle puritanska in konservativna elita elite, pariška smetana. Kontroverzna premiera baletne predstave se je zato prevesila v nemir: med razjarjenim občinstvom se je vnel pretep, na oder so metali razne predmete. Predstavo so poskušali izžvižgati že med uverturo in s tem preglasili glasbo. Čeprav je bil Stravinski že uveljavljen skladatelj in je imel za seboj že dve triumfalni uspešnici – Ognjenega ptiča in Petruško –, je polomija na premieri Posvetitve pomladi močno ogrozila njegovo kariero, pa čeprav je bilo občinstvo zgroženo predvsem zaradi (pre)drzne koreografije Vaclava Nižinskega. A svet je kmalu prepoznal genialnost Posvetitve pomladi. Že leto po fiasku na Elizejskih poljanah je v koncertni izvedbi požela izjemno navdušenje: zlagoma je delo postalo moderna klasika.

Posvetitev pomladi tudi danes – kljub časovni oddaljenosti – ni nič manj dih jemajoče in um begajoče glasbeno delo. In to kljub dobremu stoletju, ki ga je preživel svet, da se med drugim privadi na nova pravila igre, kot jih je zastavil Stravinski. Faričeva gledališka izvedba pa tovrstno intenzivnost izkušnje glasbenega dela v mnogih pogledih vidno okrepi. Režiser je s skrbno osredotočenostjo na številne podrobnosti poskrbel, da predstava zbuja tesnobnost in notranjo napetost v občinstvu od prve note do nenadne zatemnitve prostora ob koncu predstave. Premiki grotesknih lutk so še bizarnejši kot tisti, ki jih lahko vidimo v rekonstrukcijah koreografije Nižinskega. Pravzaprav pa že sama zasnova Posvetitve pomladi na gledalca naredi močan vtis, saj predstava navadno prikazuje brutalne poganske obrede žrtvovanja. Tudi v Faričevi lutkovni različici je tako, le da je žrtvovanje transformirano v čaščenje boginje, nekakšne Willendorfske Venere, ki je prikazana v še plodnejši obliki kot ikonični kip iz paleolitika. Še toliko bolj pa so šokirale s svojimi otroškimi značilnostmi lesene lutke, vpletene v krut obred. Zasnovala jih je Barbara Stupica, ki je tudi avtorica celotne likovne podobe predstave. Močan vtis je pustil denimo trenutek, ko se udi glavne žrtve obreda odcepijo od telesa in se v nadaljevanju spajajo nazaj na nepravilnih mestih. Ali pa prizor, ko pred nami leži kup lesenih trupel, ki jih edini preživeli otrok enega za drugim dreza, da bi preveril, ali je kdo preživel.

Posvetitev pomladi tudi danes – kljub časovni oddaljenosti – ni nič manj dih jemajoče in um begajoče glasbeno delo. In to kljub dobremu stoletju, ki ga je preživel svet, da se med drugim privadi na nova pravila igre, kot jih je zastavil Stravinski.

V tem trenutku je kaotično simfonijo prekinila tišina, in čeprav je bila glasba ena najintenzivnejših razsežnosti predstave – kar je pri Posvetitvi pomladi pravzaprav neizogibno –, je bil ravno ta trenutek eden vrhuncev te uprizoritve.

Še bolj kot o pomenu neštetih simbolov se občinstvo med predstavo verjetno sprašuje, kako je ustvarjalcem predstave uspelo do potankosti uskladiti tako pestro dogajanje na odru. Igralci se po odru premikajo tako natančno in usklajeno, da vse skupaj na trenutke spominja na šudan kodou – japonsko usklajeno hojo, ob kateri človek posumi, da jo pravzaprav izvajajo roboti. V televizijskem intervjuju je Jan Bučar, eden od sedmih nastopajočih, povedal, da je v predstavi koreografiran »vsak gib, vsak dih in vsak izdih«. Ob vsem tem pa igralci lutke izjemno usklajeno pilotirajo na rezilih, jih mečejo v zrak, si jih podajajo in upravljajo niti tako, da bizarne lutke še bolj bizarno plešejo, med tem ko plešejo tudi sami igralci. Ti se hkrati tudi plazijo in drsijo po tleh, skačejo, premikajo petmetrske lestve na koleščkih ter vihtijo ogledala. Pri tem ne gre za larpurlartistično izživljanje, ampak za živo posredovanje globljih pomenov, a gledalca najprej prevzame že samo čutno doživljanje. Kot pravi Farič, »gledalci vstopajo v predstavo skozi izkušnje in okvir lastnega bivanja. Predvsem me zanima etika skozi estetiko: kako predstava s pomočjo gledališkega stroja usmerja posameznikov pogled navznoter. V to, kar ga utesnjuje ali pa osvobaja tudi mimo Posvetitve pomladi.«

Lutkovno-baletna predstava: Posvetitev pomladi
Kje: Lutkovno gledališče Ljubljana
Kdaj: 14. in 15. april 2019