Kako preveriti, kaj od tega, kar mediji pravijo o Venezueli, je res in kaj ne

CNN je poročal, da v Venezueli ni več mogoče dobiti ničesar, »niti najosnovnejših reči, kot so zobne paste in zobne ščetke«. Ni bil ne prvi ne zadnji, saj mediji – še posebej televizije – že lep čas kar tekmujejo, kateri bo dramatičnejše in pikantnejše naštel reči, ki jih v Venezueli ni na voljo.

Ameriški novinar Max Blumenthal, kreator ekspozejskega spletnega portala Grayzone, avtor številnih bestsellerjev (Republican Gomorrah, Goliath itd.) in sodelavec uglednih medijev (New York Times, Los Angeles Times, Daily Beast, Nation, Huffington Post, Salon itd.), je zato odšel v Venezuelo, da bi se na lastne oči – in z lastno kamero – prepričal, kaj od tega, kar kažejo korporativni mediji, je res in kaj ne. Posnel je nekaj filmčkov, ki jih zdaj lahko vidite na spletu.

V enem razkazuje supermarket Gama v Caracasu. Že na prvi pogled vidimo, da je presenetljivo bogato založen – nič slabše kot ameriški ali slovenski supermarketi. Blumenthal se sprehaja med vsemi mogočimi in nemogočimi vrstami sira, mesa, testenin, paradižnikovih mezg, jogurtov, jajc, sadja, zelenjave, olivnega olja, vina, viskija, piva (z butičnimi crafti vred), pasje hrane, toaletnega papirja (z nadišavljenim vred), sokov, energijskih napitkov, kokakol (s coca-colo vred), šamponov in gelov za prhanje, pa tudi med vsemi mogočimi in nemogočimi vrstami zobnih past in zobnih ščetk, saj veste, »najosnovnejših reči«.

Ergo: ni res, da v Venezueli ni zobnih past in zobnih ščetk. In seveda: ni res, da ni toaletnega papirja, kot so trdili mediji. Je pa res, da v supermarketu ni kakšne silne gneče – cene so bolj ko ne zasoljene. Ekonomska kriza je globoka, inflacija visoka, špekuliranje s cenami brezmejno, poplava dolarjev bujna, kupna moč ljudi pa vse šibkejša, pravi Blumenthal (a brez skrbi, ker tako velik supermarket za obratovanje potrebuje velik obrat kapitala, mora kljub zasoljenim cenam prodati veliko!), ki demistifikacijo medijskih zgodb o tem, da v Venezueli ni ničesar, nadaljuje v drugih filmčkih. Odpravi se na socialno tržnico, na kateri ljudje »precej pod ceno« – vsi produkti so subvencionirani, za nadzor nad prodajo skrbi županov urad – kupujejo klobase, sardine, kruh, meso, piščance, testenine, sadje, zelenjavo, milo in zobno pasto (»Za mano vidite zobno pasto, za katero CNN pravi, da v Venezueli ne obstaja«). Odpravi se tudi v razkošni nakupovalni center, v katerem se cedijo deluxe torte, ekskluzivne čokolade in benefit yogurt, in v njem zaman išče komunizem, diktaturo, lakoto in torturo (Venezuelci lahko izbirajo le med »torturo in stradežem«, je ugotavljal Bloomberg), res pa v njem vsi, ki jih sreča, nasprotujejo Maduru, četudi imajo vsega dovolj – tort, čokolad in benefit yogurta.

Ni kaj, kapitalizem v Venezueli kar lepo cveti. In če kdo, potem je prav kapitalizem ta, ki navadno potrebuje humanitarno pomoč.

Kje so vse tiste »prazne police«, o katerih tako evforično in odločno poročajo mediji (»Police v trgovinah so prazne, hrane je malo,« je javkal Independent), se sprašuje Blumenthal, ki razbije medijski mit, da v Venezueli ni ničesar več – mit, ki je, kot vemo, prerasel v mit, da skuša Maduro, ta sejalec tiranije, korupcije, kaosa in revščine, ki se noče družiti s Trumpom, Dutertejem in Bolsonarom, počasi izstradati Venezuelo.

Tu se seveda vprašate: kaj če si Blumenthal – sam proti vsem, sam proti Imperiju – ogleduje le vnaprej izbrane trgovine, »razstavne«, »potemkinske« trgovine, ki mu jih je skrivaj nastavil Madurov režim? Povsem mogoče. Zakaj pa ne? A tu si lahko obenem postavite še logičnejše vprašanje: zakaj so tiste trgovine s praznimi policami, ki nam jih že mesece kažejo mediji, sploh odprte? Zakaj bi bile trgovine s povsem praznimi policami sploh odprte?! So morda odprte prav zato, da bi jih mediji lahko posneli? Kaj če so to »razstavne«, »potemkinske« trgovine? Morda. Kdo ve. Zakaj pa ne?

Navsezadnje, mar ni britansko-čilski novinar Pablo Navarrete (Alborada) med javljanjem iz Venezuele famozno vzkliknil, glejte, »petek zvečer je in restavracije so polne«? In mar nista novinarja Alan Gignoux in Carolina Graterol, sodelavca uglednih medijev (New York Times, CNN, Independent, Reuters, BBC World Service, Telesur ipd.), v intervjuju za spletni portal CounterPunch pripovedovala, kako sta odpotovala v Venezuelo, da bi posnela dokumentarec o brezdomcih in revežih, ki da spijo in umirajo na ulicah, pa jih potem nista nikjer našla, ne v Caracasu, ne v Méridi, ne v Cumanu in ne v Ciudadu Guayani? In mar nista obenem opozorila, da se še kako poznajo posledice strašne ekonomske krize, a da revščina ni niti približno tako huda kot revščina, ki sta jo videla v Braziliji in Kolumbiji? In ja, če hočete videti kriminal, pojdite raje v Honduras ali Gvatemalo.

Mediji že lep čas kar tekmujejo, kateri bo bolj dramatično in pikantno naštel reči, ki jih v Venezueli ni na voljo.

Mediji fabricirajo in zelo zvijajo zgodbe o Venezueli – kot da bi bili v postelji z vladami (ameriško, brazilsko, kolumbijsko, slovensko ipd.), ki hočejo zrušiti Madurov režim.

Mrk

V soboto, 16. marca, sem nič hudega sluteč vstal in vključil računalnik – no, pritisnil na gumb, a računalnik se ni vžgal. Pritisnil sem še enkrat. Spet nič. In še enkrat. Nič. Ojoj. Računalnik je crknil. Kaj zdaj? Kako bom pisal? Pa sobota je – kam naj ga nesem?

Nič, vključim televizor, da bi se malce pomiril, preden začnem telefonariti – no, pritisnem na daljinca, a televizor se ne vžge. Pritisnem še enkrat. Spet nič. Namesto da bi pritisnil še tretjič, raje – testno, ha! – prižgem luč in ta se kakopak ne prižge. Popolno mrtvilo.

Točno – vse je šlo k vragu. Ali rečeno v socialističnem jeziku: zmanjkalo je elektrike! Mrk. Tema. Pokličem na elektro: kdaj mi vrnete elektriko? Enkrat proti večeru, odvrnejo. Kdo ve, morda šele ponoči. Kot za božič. Ja, tudi za božič smo bili na Vrhniki – na Cankarjevem klancu, če smo že ravno pri tem – brez elektrike. Prišla je šele ponoči.

Spraševal sem se, ali so ti električni mrki dovolj velik razlog, da Ameriko pozovem, naj vojaško poseže v Sloveniji in zruši režim Marjana Šarca. Njegov kapitalizem povsem očitno ne deluje! Naj pokličem AmCham Slovenija ali kar direktno Melanio Trump, se mi je motalo po glavi. Kajti počutil sem se kot v jebeni bolivarski Venezueli, kjer nenehno zmanjkuje elektrike (»Milijoni brez elektrike v Venezueli«, »Venezuelski mrk se nadaljuje tudi drugi dan«, »Protesti v Venezueli, kjer izpadi elektrike poglabljajo krizo«, so poročali globalni mediji), kar naj bi dokazovalo, da socializem ne deluje. Tisti, ki hočejo zrušiti Madurov režim in enkrat za vselej izkoreniniti bolivarsko revolucijo, so s prstom pokazali na električne mrke: evo, tole je pa kronski razlog, da mora Maduro pasti!

Slišali smo kopico razlogov, zakaj bi moral Maduro pasti (zavožena ekonomija, humanitarna kriza, množični eksodus Venezuelcev, represija nad opozicijo, politični zaporniki, krvavi obračuni s protestniki ipd.), pa ni padel – zdaj se je na lepem zdelo, da bo padel zaradi izpadov elektrike. Maduro je vpil, da so električni mrki in težave v Hidroelektrarni Simona Bolivarja ameriško maslo, a mu ni nihče verjel. Logično. Da bi Američani zrežirali električne mrke, da bi lažje zrušili Madura? Nehajte.

A glej, no: kot kaže tajni dokument, ki ga je pred časom razkril portal WikiLeaks, so sile, ki hočejo zrušiti bolivarsko revolucijo (prej Cháveza, zdaj Madura), računale prav na električne mrke. Ne verjamete? Pa poglejmo. Srđa Popović je nekoč – v času Slobodana Miloševića – vodil srbski Otpor, zdaj pa vodi Center for Applied Non-Violent Action and Strategies (CANVAS), organizacijo, ki ruši diktatorje (»barvne« revolucije), s katerimi Amerika ne najde skupnega jezika. Razlog več, da venezuelsko opozicijo in Juana Guaidója z ameriškim denarjem – via National Endowment for Democracy (ekspozitura Cie) – že leta pripravlja na puč. Leta 2010 je v onem tajnem dokumentu – bazično načrtu za zrušitev Cháveza oziroma »zamenjavo režima« – poudaril, da je »ključ do Chávezove trenutne šibkosti zaton električnega sektorja«, da »se gladina vode za jezom Guri znižuje«, da je kritična Hidroelektrarna Simona Bolivarja, da obstaja »velika verjetnost, da se 70 odstotkov električnega omrežja do aprila 2010 zatemni«, da bi bil zlom električnega sektorja »prelomni dogodek«, ki bi »javno nezadovoljstvo zelo verjetno tako močno vnel, kot tega ne more nobena opozicijska skupina«, in da bi »morala opozicijska skupina to situacijo izkoristiti ter jo obrniti proti Chávezu ter sebi v korist«.

Zgodba o tovornjakih s humanitarno pomočjo, ki naj bi ju bili sežgali madurovci, je bila laž, toda zaradi te laži je Amerika uvedla dodatne sankcije proti Venezueli.

In zdaj, leta 2019, »se ta scenarij odigrava skoraj natanko tako, kot si ga je zamislil Popović,« pravi Max Blumenthal, ki nas je nedavno spomnil na ta dokument: v Venezueli so se vrstili električni mrki, »prelomni dogodki«, ki jih je skušal Guaidó izkoristiti ter obrniti proti Maduru. Pričakovali so izbruh javnega nezadovoljstva, nemire, množične demonstracije, pozive k zrušitvi Madura – in končno Madurov padec.

Most

Rušenje Madura je tako »spontano« kot rožni venec, ki si ga je zadnjič okrog roke ovil Guaidó. Ali bolje rečeno: tu – v imperialni zgodbi o Venezueli, ki nam jo vrtijo zadnje mesece – je težko reči, kaj je res in kaj je le zrežirano. Spomnite se le »šokantne« zgodbe o tovornjakih s humanitarno pomočjo, ki naj bi ju 23. februarja na kolumbijsko-venezuelski meji na Madurovo zahtevo sežgale venezuelske varnostne sile. Svet je bil zgrožen in osupel: kaj takega! Neverjetno! Milijoni Venezuelcev stradajo in hirajo, kruti Maduro pa je dal sežgati humanitarno pomoč! Nezaslišano! Ljudje v bolnišnicah umirajo, Maduro pa je dal sežgati zdravila! To je bolno in brezvestno! Človeku gre na bruhanje! To je zloraba človekovih pravic! Maduro je Zlo!

Juan Guaidó, ameriško zunanje ministrstvo in kolumbijska vlada niso puščali nobenega dvoma, da je sežig humanitarne pomoči na mostu Santander, ki ločuje Kolumbijo od Venezuele, zapovedal Maduro, ameriški podpredsednik Mike Pence je zapisal, da je »tiran iz Caracasa plesal«, ko so njegovi vojaki »sežigali hrano in zdravila«, svetovalec za nacionalno varnost John Bolton je tvitnil, da Maduro »najema kriminalce, da sežigajo hrano in zdravila, ki so namenjeni venezuelskemu ljudstvu« (in naj »dežele, ki še podpirajo Madura, malce pogledajo, koga podpirajo«), senator Marco Rubio je tvitnil, da je to »zločin« in da mora Maduro to »drago plačati«, medije – analogne in digitalne – pa so preplavili posnetki tega »grozljivega« požiga. CNN je zagotavljal, da so njegovi poročevalci vse to videli na lastne oči. Čista resnica!

Toda čista resnica, ki so jo neprestano in slepo ponavljali, je bila čista laž. Za ta »šokantni« požig se je nedavno izkazalo, da je bil dejansko nekaj takega kot požig Reichstaga. Sledil je nič manj šokanten preobrat: New York Times je razkril, da humanitarnih tovornjakov sploh niso sežgale venezuelske varnostne sile, temveč opozicijske sile. Prej neobjavljeni posnetki – New York Times je priložil tudi video – so omogočili rekonstrukcijo, ki je nedvoumno pokazala, da je humanitarno pomoč sežgal neki Guaidójev protestnik, antimadurovec, ki je na tovornjak vrgel molotovko. »Pol minute kasneje je bil tovornjak že v plamenih.«

Ko je humanitarna pomoč zgorela, je kolumbijska vlada posnetke, ki jih je ujel sistem CCTV, posredovala ameriškim oblastem, te pa so jih pred lansiranjem očitno tako zmontirale (13 minut, ki predhodijo izbruhu požara, so izbrisali), da se je zdelo, kot da so 40 ton humanitarne pomoči sežgali Madurovi gardisti. Posnetki – kronski dokaz, da je Maduro svinja – so bili torej le fake news.

Toda ko vidite, kako daleč v režiranju realnosti so voljni iti tisti, ki hočejo na vsak način zrušiti Madura in bolivarski socializem, začnete verjeti, da je znižanje cen nafte leta 2014 – kot je špekuliral Putin – res zrežirala Amerika ( jasno, v španoviji s prijateljsko, vazalsko Savdsko Arabijo), to pa zato, da bi uničila venezuelsko gospodarstvo, ki temelji na nafti (delež nafte v venezuelskem izvozu je 95-odstoten, v venezuelskem BDP pa 25-odstoten), in zrušila Madura.

Fabrikacije

Največja ironija je v tem, pravi Glenn Greenwald (Intercept), da je Max Blumenthal na spletnem portalu Grayzone že dan po sežigu humanitarne pomoči opozarjal, da je trditev, da so tovornjaka s humanitarno pomočjo sežgali Madurovi gardisti, »povsem očitno absurdna«, saj je sam večkrat – recimo na Zahodnem bregu – videl kanistre s solzivcem, ki so leteli v vsakovrstna vozila, pa niso »nikoli povzročili požara, kakršen je izbruhnil na mostu Santander«. Priložil je tudi video, na katerem se je lepo videl antimadurovec, ki na tovornjak s humanitarno pomočjo vrže molotovko (in potem vruum!). Nobenega dvoma ni bilo: Guaidó, kolumbijska vlada in Bela hiša so lagali. Šlo je za klasično, tipično fabrikacijo. Težava je le v tem, da Blumenthalu in drugim neodvisnim medijem ni nihče verjel.

Toda to ni bila edina »vnetljiva« medijska fabrikacija v zvezi z Venezuelo, pravi Greenwald. Za začetek, fotografije mostu Tienditas, ki ločuje Kolumbijo od Venezuele, so mediji predstavljali kot »dokaz, da Maduro blokira humanitarno pomoč,« pa četudi je bil ta most v resnici »blokiran« že vse od dograditve – promet po njem sploh ni nikoli stekel (zaradi napetosti med Kolumbijo in Venezuelo ga niso nikoli odprli), kar seveda pomeni, da humanitarna pomoč po njem v Venezuelo ne bi mogla niti prispeti. To pa so mediji zamolčali.

In dalje, »totalna laž« je tudi trditev, da Maduro v Venezuelo ne spusti humanitarne pomoči. To Guaidó, Bela hiša in mediji že ves čas papagajsko ponavljajo. Maduro je dovolil dovoz humanitarne pomoči, toda le iz dežel, ki mu ne grozijo s pučem. Pomeni, da je letala in tovornjake s humanitarno pomočjo iz Amerike, Brazilije in Kolumbije zavrnil (in blokiral, če hočete).

In na kaj spominja sežig humanitarne pomoči, ki naj bi ga bili zagrešili Madurovi gardisti? Na razvpito orožje za množično uničevanje, ki naj bi ga bil razvijal iraški diktator Sadam Husein.

Ne le Maduro, tudi Rdeči križ in Združeni narodi so bili skeptični do ameriške humanitarne pomoči, ki je bila, pravi Greenwald, prepogosto »le pretveza za zamenjavo režima«, navsezadnje, Elliot Abrams, Trumpov posebni odposlanec za Venezuelo, je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja – kot Reaganov aparatčik, pomočnik zunanjega ministra, odgovoren za »človekove pravice in humanitarne zadeve« – z letali, na katerih so bile oznake Združenih narodov, dovažal humanitarno pomoč v Nikaragvo, toda na teh letalih ni bila humanitarna pomoč, temveč orožje za contrase, rušilce demokratično izvoljene levičarske vlade. To je bil tedaj ameriški modus operandi.

Predsednik

Guaidó, Popović in Američani so se ob sežigu humanitarne pomoči nadejali tega, česar so se nadejali leta 2010 ob potencialnem električnem mrku: da bo ta grozljivka – posnetki sežiga humanitarne pomoči – sprožila množične prebege iz venezuelske vojske, ljudski bes, nemire, globalno ogorčenje, spreobrnitev še tistih, ki so doslej nasprotovali vojaškemu posegu, in Madurov padec. Kar pa se ni zgodilo. Čudno, si rečete. Kako to, da venezuelsko ljudstvo ni ponorelo? Kako to, da ni zajezdilo globalnega ogorčenja, tega »prelomnega« momenta, in zlomilo tirana? Najprej pomislite, da venezuelsko ljudstvo teh posnetkov sežiga humanitarne pomoči ni videlo, kar pa je nemogoče – okrog 70, menda celo 90 odstotkov venezuelskih medijev je v zasebni lasti. Potem pa ugotovite nekaj drugega, res bizarnega: Maduro med Venezuelci resda nima več kakšne posebne podpore, toda opozicija, ki jo vodi »brezhibno nelegitimni« Guaidó (in ki je očitno precej manj združena, kot se zdi na prvi pogled), ima še manjšo podporo. Na ulicah so menda pričakovali 600 tisoč ljudi, prišlo pa jih je le nekaj sto. Na Guaidójevo stran je prestopilo le nekaj deset vojakov. Človeka ima, da bi verjel, da je venezuelska opozicija pred zadnjimi predsedniškimi volitvami res pozvala k bojkotu le zato, ker je vedela, da bo volitve gladko izgubila.

Kot kaže, so Američani in številne vlade tega sveta, s slovensko vred, stavili na napačnega konja – na konja, o katerem v Venezueli kroži vse več šal, ki se igrajo z besedo guevon (neumen). Bolj ko ga Trump, Bolsonaro in Šarec razglašajo za predsednika Venezuele, manj predsedniško izgleda. V kakšnem smislu je Guaidó sploh predsednik?

Ni kaj, stavili so na napačno opozicijo, če smo že ravno pri tem – na opozicijo, ki vsakič, ko izgubi volitve, kliče na pomoč Ameriko, Madura pa histerično poziva k odstopu.

A vsi prekleto dobro vemo, na kaj nas spominja ta sežig humanitarne pomoči, ki naj bi ga bili zagrešili Madurovi gardisti, pa ga očitno niso: na tisto razvpito orožje za množično uničevanje, ki naj bi ga bil razvijal in imel iraški diktator Sadam Husein, pa ga ni niti razvijal niti imel, kot se je izkazalo (ne pozabite, da so Cháveza leta 2006 obtoževali, da – z Iranom – razvija jedrsko orožje!), in na tiste dojenčke, ki naj bi jih bili leta 1990, tik pred I. zalivsko vojno, v kuvajtskih bolnišnicah iz inkubatorjev metali Sadamovi gardisti, tako da so potem tam, na tleh, množično umirali (to je v ameriškem kongresu v izredno čustvenem, dobro odigranem govoru lagala tudi 15-letna »Nayirah«, za katero se je kasneje izkazalo, da je v resnici hči kuvajtskega ambasadorja v Ameriki).

Zgodba o tovornjakih s humanitarno pomočjo, ki naj bi ju bili sežgali madurovci, je bila laž, toda zaradi te laži je Amerika uvedla dodatne sankcije proti Venezueli. Ha! A vse to ameriško teženje s humanitarno pomočjo je itak perverzno. Samo pomislite: Amerika proti Venezueli že leta uvaja gospodarske sankcije, neprestano in sistematično, kar pomeni, da že leta neprestano in sistematično ubija Venezuelo (kolektivna kazen!), obenem pa se na vse kriplje trudi, da bi v Venezuelo spravila svojo humanitarno pomoč. Ta dvoličnost je res groteskna, a nič manj kot to, da deželi, ki je sredi ekonomskega kolapsa in humanitarne katastrofe (in bankrota, če hočete), nalagaš še gospodarske sankcije! Zato lahko le prikimamo Davidu Williamu Pearu (Off-Guardian), ki je zelo dobro opisal, kako reagirajo »ameriški psihopati, Trump, Bolton in Pompeo«, ko mediji poročajo, da v Venezueli – zaradi razdejanega zdravstvenega sistema in pomanjkanja zdravil – umirajo otroci: Juhej! Otroci v Venezueli umirajo! Sankcije delujejo!

Bolj ko ga Trump, Bolsonaro in Šarec razglašajo za predsednika Venezuele, manj predsedniško izgleda. V kakšnem smislu je Guaidó sploh predsednik?

Vsak neoliberalec pa itak ve: bolj ko opustošiš in šokiraš neko državo, lažje jo potem »privatiziraš« in izropaš! Paket ekonomskih ukrepov (privatizacija državnega premoženja, liberalizacija trga in tujih investicij, deregulacija, znižanje davkov, fiskalna disciplina ipd.), ki jih Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in OECD predpisujejo tretjesvetovnim deželam v hudi krizi, se ne imenuje zaman »washingtonski konsenz« (Washington Consensus).

Obleganje

Tu se moramo spomniti le tega, kar je leta 1935 zapisal ameriški general Smedley D. Butler: »Triintrideset let in štiri mesece sem preživel v aktivni službi kot član najokretnejše vojaške sile te države: v enotah mornariške pehote. Služil sem na vseh hierarhičnih položajih, od poročnika do generala divizije. V vsem tem obdobju sem večino časa preživel v vlogi prvorazrednega revolveraša za Velike posle, za Wall Street in bankirje. Skratka, bil sem revolveraš kapitalizma. Tako sem na primer leta 1914 pomagal doseči, da sta Mehika in še zlasti Tampico postala lahek plen severnoameriških naftnih interesov. Pomagal sem doseči, da sta Kuba in Haiti postala spodobna kraja, kjer je National City Bank lahko kovala dobičke. Med letoma 1909 in 1912 sem pomagal počistiti Nikaragvo za mednarodno banko Brown Brothers. Leta 1916 sem v imenu severnoameriških sladkornih interesov ponesel luč v Dominikansko republiko. Leta 1903 sem pomagal ‘vzpostaviti mir’ v Hondurasu v korist severnoameriških sadjarskih družb.«

V takem pajdaškem, invazivnem, vojaškem, tajkunskem kapitalizmu, ki ga je priporočal in vsiljeval »washingtonski konsenz«, je zelo dolgo, okrog 40 let, živela tudi Venezuela, toda ta kapitalizem »washingtonskega konsenza« – kartelni dogovor finančnih elit, tajkunov, korporacij in bank – je Venezuelce tako plenil, izčrpaval in ubijal, da so izvolili Cháveza in socializem. Maduro jim gre morda res že hudo na živce, kar glede na stopnjo ekonomskega potresa ne preseneča (»Jebi se«, ki odmeva, ko kdo zavpije »Maduro«, je menda »najbolj vroča šala v Venezueli«, poroča Bloomberg), toda v kapitalizmu »washingtonskega konsenza«, kot kaže, ne vidijo alternative. Morali jim ga bodo vbiti na silo, pučistično – z vojaškim posegom. A po drugi strani: ljudje, ki jih nihče noče, lahko na oblast pridejo le s pučem.

In potem? Oh, dobro veste, kaj se bo zgodilo – Venezuelci, ki zdaj trpijo zaradi »srednjeveškega obleganja«, kot to sprego sankcij, daveža finančnih trgov, nenapovedane vojne, »zamrznitev« venezuelskega državnega premoženja v tujini in medijske blokade (BBC je v zadnjih desetih letih objavil 304 prispevke o Venezueli, toda le trije so se nanašali na pozitivne vladne politike, ugotavlja študija bristolske University of the West of England) imenuje Alfred de Zayas, nekdanji posebni poročevalec Združenih narodov, bodo potem trpeli zaradi strogega varčevanja (austerity), brez katerega ni šokterapijskega »washingtonskega konsenza«.

A ko rečejo, da je Maduro svinja, ker si je s podkupninami podredil vojsko, lahko le prikimate: ja, v Latinski Ameriki je vladar, ki nima vojske na svoji strani, obsojen na ameriški odstrel! Spomnite se le, kako sta vojska in Amerika leta 1973 likvidirali čilskega predsednika Allendeja in socializem. Če bodo zrušili Madura, bo to že 68. vlada, ki jo bo zrušila Amerika.

Guaidó, Popović, Trump in Šarec še vedno čakajo, da bodo Venezuelci vstali. Toda sežig humanitarne pomoči jih ni dvignil. Električni mrk tudi ne. Au contraire, pravita Alan Gignoux in Carolina Graterol: »Ljudje so med električnimi mrki pripovedovali zgodbe, muzicirali ali pa so šli ven, na ulice, in se pogovarjali. To je bil raj – nobene televizije, nobenih pametnih telefonov, le pravi človeški stik. Ljudje so skupaj kuhali. Podnevi so igrali družabne igre, domino, otroci pa so se zabavali.«

Komaj čakam, da spet zmanjka elektrike.