The Highwaymen

Frank & Maney.

Leta 1934 so teksaški rendžerji, ki jih je vodil Frank Hamer, v zasedi pričakali Bonnie Parker in Clydea Barrowa, morilska “most wanted” bančna roparja, ter ju v ukradenem fordu deluxe prerešetali. In v tem so pretiravali: Bonnie je zadelo 17 krogel, Clydea pa 26. Številne so ju kakopak zgrešile. Ford je izgledal kot rešeto. Ne, to ni bil le kill – to je bil overkill. Kot da bi skušali ubiti, odpraviti, izničiti in izkoreniniti tudi vso mitologijo, ki se je spletla okrog tega zvezdniškega “robinhoodskega” para. Na Bonniejin pogreb se je zgrnilo 20.000 ljudi, na Clydeovega pa 15.000. Film Highwaymen, ki ga je za Netflix posnel konservativni John Lee Hancock (Alamo), ni zgodba o Bonnie in Clydeu, temveč o Franku Hamerju (Kevin Costner) in Maneyju Gaultu (Woody Harrelson), ki sta Bonnie in Clydea po ameriškem jugu manično – v slogu Melvillovega kapitana Ahaba – zasledovala.

Hamer in Gault sta “prava” moška, utelešenji tiste “nekoč velike Amerike”, po kateri tako hlepi Trump – ženska (Bonnie) in “poženščeni” moški (Clyde) jima kvarita igro, primat, suverenost. Highwaymen je primer filma o ljudeh, ki hočejo Ameriko narediti spet veliko. Zato se na koncu zdi, kot da skuša film – počasna, klinično brezdušna glorifikacija reda & zakona, “pravega” moškega, stare šole, tradicije, bank ipd. – ubiti tudi kultno kontrakulturno glorifikacijo Bonnie & Clydea (Faye Dunaway & Warren Beatty), ki jo je leta 1967 posnel Arthur Penn. Film Highwaymen je za film Bonnie & Clyde to, kar je bil Rio Bravo za Točno opoldne – maščevanje. (Netflix)